Papež Frančišek
Jezikovnica (185)
Zadnji tedni so bili v znamenju obiska papeža Frančiška, zato ne bo odveč opozoriti na pravopisno pravilo, da imena papežev (in drugih vladarjev, npr. kraljev in cesarjev) podomačujemo. O tem sem v Jezikovnici med drugim pisala, ko je britanski princ Charles postal kralj Karel III. Kot kralja ga v slovenščini ne imenujemo več Charles, temveč s podomačeno obliko imena, ki je Karel. Čisto nič drugače ni z imeni papežev, aktualnega papeža Frančiška in njegovih predhodnikov, papeža Benedikta, Janeza Pavla II. in vseh drugih. Gre seveda za podomačitve iz latinščine, kjer se papež Frančišek imenuje Franciscus. Tako je tudi v nekaterih drugih jezikih: v italijanščini je Francesco, v hrvaščini Franjo. Obstajajo pa jeziki, v katerih se latinska podstava ohrani v precejšnji meri (deloma je tako tudi v italijanščini, seveda), npr. po nemško je Franziskus, po ukrajinsko pa Francisk.
Slednje mi je povedala udeleženka Poletnih tečajev slovenščine na Slovenski obali, Halo, tukaj slovenski Mediteran!, ki se v tem tednu iztekajo na Univerzi na Primorskem v Kopru. Slovenščino se uči kot begunka, ki se je aktivno vključila v uspešno iskanje službe, kar ji bo seveda omogočalo znanje slovenščine. Na pravopisni delavnici, ki sem jo za udeležence poletnih tečajev slovenščine izvedla prejšnji teden in na kateri so bili pripadniki različnih svetovnih jezikov, smo se med drugim zaustavili tudi pri tem vprašanju, saj je od papeževega obiska Trsta minilo komaj nekaj dni.
Samostalnik papež je zanimiv z več vidikov. Na začetku se seveda zaustavimo pri njegovi pomenski razlagi, ki nam je vsem znana in je zapisana tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na Franu: “vrhovni poglavar Katoliške cerkve”. Samostalnik papež seveda ni lastno ime, zato se ne piše z veliko, enako je s samostalniki, kot so: župnik, duhovnik, kaplan, redovnik itd. Beseda papež je tudi del stalnih besednih zvez oz. frazemov, npr.: če je to res, sem jaz papež ’ne zaupamo, da je trditev resnična’ ali nekdo je bolj papeški od papeža ’nekdo se prekomerno drži določenih pravil’. Drugi pomen samostalnika papež pa je: “kdor je na kakem področju najpomembnejši, najbolj priznan”, npr.: razglasili so ga za papeža eksistencializma, kot še piše na Franu. Etimologija besede papež je povsem jasna, kot se lahko poučimo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja: prevzeta je iz latinščine, kjer je prvotno pomenila ’skrbnik, vzgojitelj, oče’, oz. grščine.
Poznamo pa v slovenščini tudi priimek Papež. Kot lahko preberemo v Leksikonu priimkov Janeza Kebra, sodi v skupino podobnih priimkov, to so Kralj, Car, Cesar, Knez, Škof, pa tudi Abe, Duhovnik, Župnik, Kaplan, Kardinar. Priimek je nastal iz vzdevka, le-ta pa iz prenesenega pomena naštetih samostalnikov. Zanimivo je, da iz priimka Papež izhajata tudi priimka Papec in Papič, ustreznice pa obstajajo tudi v drugih jezikih, npr. nemško Papst ali hrvaško Papa.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
