Papež Frančišek ob začetku sinode

V soboto, 9. oktobra, je v Vatikanu potekalo srečanje ob začetku sinode. Prebrani Božji besedi sta sledili dve meditaciji, nato pa je zbrane nagovoril papež Frančišek. Najprej je spregovoril o treh ključnih besedah sinode: občestvo, soudeležba, poslanstvo, nato pa izpostavil še tri tveganja, do katerih lahko pride v tem času, v kolikor se ga ne živi kot čas milosti in v odprtosti Svetemu Duhu.

“Sinoda ni parlament, sinoda ni raziskava o mnenjih, sinoda je cerkven trenutek in protagonist sinode je Sveti Duh. Če ni Duha, ne bo sinode”, je med drugim poudaril. Poklicani smo k enosti, k občestvu, k bratstvu, ki izhaja iz tega, da čutimo, da nas objema edina Božja ljubezen. Vsi, brez razlik, in posebej pastirji moramo, kakor je zapisal sveti Ciprijan “ohranjati in trdno zagovarjati to enost, zlasti mi škofje, ki vodimo Cerkev, da bi pokazali, da je tudi škofovstvo eno samo in nedeljeno.”

Narava Cerkve je koinonia: iz nje izhaja poslanstvo biti znamenje globoke povezanosti človeške družine z Bogom. Soudeležba je potreba vere, ki jo prejmemo ob krstu. Zato so vsi poklicani, da bi se soudeležili življenja Cerkve in njenega poslanstva. “Če manjka resnično sodelovanje celotnega Božjega ljudstva, obstaja nevarnost, da bodo razprave o občestvu ostale pobožni nameni”. Biti soudeleženi vsi: to je nepogrešljivo cerkveno prizadevanje!

Sinoda ponuja odlično priložnost za pastoralno spreobrnjenje v misijonarski in tudi ekumenski luči, vendar obstajajo nekatera tveganja. Prvi je formalizem. Sinodo naj ne bo izreden, fasaden dogodek, tako kot bi gledali lepo fasado cerkve, ne da bi vstopili vanjo. Sinoda je pot dejanskega duhovnega razločevanja, katerega se ne lotimo zato, da bi dali lepo podobo o sebi, ampak zato, da bi bolje sodelovali pri Božjem delu v zgodovini. Drugo tveganje je intelektualizem – abstraktnost; stvarnost gre v eno stran, naša razmišljanja pa v drugo: storiti, da sinoda postane neke vrste študijska skupina, z učenimi, vendar abstraktnimi govori o problemih Cerkve in zlu v svetu. Nazadnje lahko pride tudi do skušnjave nepremičnosti: ker “se je vedno delalo tako”. Ta beseda je strup v življenju Cerkve. Zato je pomembno, da je sinoda resnično nenehen proces; da v različnih fazah in od spodaj vključuje krajevne Cerkve v goreče in utelešeno delo, ki bo vtisnilo slog občestva in soudeležbe, ki ga zaznamuje poslanstvo.

Končno imamo priložnost postati Cerkev bližine – vedno se vračamo k Božjemu slogu; Božji slog je bližina, sočutje in nežnost; Bog je vedno delal na ta način; če ne pridemo do te Cerkve bližine z držami sočutja in nežnosti, ne bomo Gospodova Cerkev, je dejal Frančišek. Zato naj bo sinoda čas, ki ga napolnjuje Duh! Potrebujemo namreč Duha, vedno nov dih Boga, ki osvobaja vseh zaprtosti, ponovno oživlja, kar je mrtvo, razvezuje verige, širi veselje.

Preberi tudi

Spletna duhovna misel dr. Bajzka

Tržaška

33. romanje treh Slovenij  na Svete Višarje

Kristjani in družba

Papeževo potovanje v Irak

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme