Otrok naj preko glasbe postane človek!

Piše: Danijel D. Fotografije: DD

SCGV Emil Komel / Okrogla miza o pomenu glasbe za vzgojo otroka in človeka

Večer Silvanu z ljubeznijo, ki ga SCGV Emil Komel 21. februarja vsako leto prireja v sodelovanju z društvom Arsatelier v spomin na maja 2012 umrlega ravnatelja Silvana Kerševana, je bil letos jubilejen, deseti, in neobičajen. Tokrat so v komorni dvorani KC Lojze Bratuž priredili okroglo mizo s profesorji glasbene šole, ki so pod vodstvom Mateje Černic razglabljali o temeljih oz. samem sržu lastnega poslanstva, o pomenu glasbe za vzgojo otroka in človeka. “Glasba je eden najpomembnejših dejavnikov za razvoj človeka, zato je pomembno, da se otroci z njo soočajo že od malih nog”, je uvodoma dejala ravnateljica Alessandra Schettino. “To so tudi načela, v katera je Silvan verjel in nam jih je pustil kot dragocen zaklad za naše delo”.

Moderatorka je uvodoma nazorno orisala antropološke osnove glasbe in njeno vlogo od Grčije prek Kitajske in krščanskih mislecev do sodobnega sveta. Zvoki vplivajo na čustva in razpoloženje, tudi na celice, tkiva in organe, na zdravje in učenje, torej na celostni človekov razvoj. Govor je bil o usmerjanju otroka, učenju instrumenta, spremljanju učenca v polprofesionalno oz. profesionalno glasbeno udejstvovanje, o teoretičnih predmetih, o odnosih med glasbo in športom ipd. Najlepše besede pa so navzoči posvetili prof. Kerševanu, ki je “imel v mislih drzen, velikopotezen načrt, predvsem pa je izstopal zaradi svoje dobrotljivosti in prijaznosti”, je med drugim povedala Mateja Černic.

Marja Feinig je obudila spomin na čase izpred 30 let, ko je prof. Kerševan podprl njeno zamisel o tečaju predšolske glasbene vzgoje, “v tem je videl nekaj dragocenega”. Šlo je za nov pristop, da otrok s pomočjo didaktične igre doživlja in spoznava svet glasbe. Z glasbenim poukom je pomembno začeti zgodaj, ker je otrok “takrat še odprt za sprejemanje vsega lepega, kar mu glasba lahko nudi”. Pomembno je, da otrok doživlja glasbo v praksi, ne le teoretično, da razvija čut za posluh in ritem. Kar se tiče izbire instrumenta, je Mirko Ferlan povedal, da je treba otrokovim željam prisluhniti, obenem pa biti previdni. Idealno bi bilo, ko bi otrok obiskal vsaj eno leto predšolske glasbene vzgoje, kjer lahko pedagog ugotovi, k čemu je otrok bolj nagnjen. Izbira instrumenta namreč pogojuje nadaljnjo glasbeno pot. Vsak otrok je svet zase, “najboljša motivacija pa je gotovo napredek”. Poglavitno vlogo igrajo “zdrave delovne navade”, z rednim delom in vztrajnostjo bo otrok napredoval. Glasbeno pot je pomembno dobro programirati, čeprav so se razmere z reformo konservatorijev bistveno spremenile. Kar se tiče teoretičnih predmetov, je dodal Ferlan, niso pomembne samo lestvice, pomembnejše je se naučiti poslušati in slišati, razvijati posluh.

Armin Ćoralić trdi, da veliko pomeni, kaj starši pričakujejo in želijo za otroka. Če je otrok posebno nadarjen, je prav, da so spodbujajoči. Pedagog poskuša razvijati otrokove sposobnosti, kar se le da, to mu je izziv. Spodbujati mora njegove zmogljivosti in možgane, ponujati to, “kar je zadosti težko in ne prelahko”. Učenca je pomembno vključevati v projekte, v soočenja z vrstniki. Ćoralić, glasbenik in športnik, ki je po magisteriju v Londonu obiskoval tudi magisterij za kondicijo in moč, je obrazložil, da imata glasba in šport veliko skupnega, zlasti kar se tiče motoričnih sposobnosti in koordinacije. Pri športu se otroci navadijo nastopati pred publiko, lažje se soočajo s pritiskom. “Pri nastopih sem imel zelo malo treme, rad sem nastopal.” Kot profesor opaža, da so njegovi učenci, ki se ukvarjajo tudi s športom, na splošno “dosti bolj fokusirani”.

Martina Gereon je poudarila, da sta motivacija in ambicija otroka oz. mladega različni glede na njegovo starost. Za njegovo motivacijo je tudi pomembno, da kdaj igra tudi glasbo, ki ni nujno v programu. Velik pomen pri osebni rasti vsakega izvajalca ima skupinska igra, pa če gre za duo, trio, komorno zasedbo ali orkester. Marsikateri učenec ne nastopa rad kot solist, zelo rad pa igra v skupini. V njej ima vsak svojo vlogo, vsak sodeluje s tem, kar zna. In prof. Kerševan je vedno spodbujal, da je treba otroke vključevati v take sestave. V skupini namreč otrok razvija koncentracijo, saj mora biti pozoren na to, kar igra sam in kar igrajo drugi; razvija občutek za poslušanje in smisel za harmonijo, mimogrede pa se uči discipline in spoštovanja drugega. V skupini ni odgovoren samo zase, temveč tudi za druge.

Luigi Pistore, dolgoletni profesor t.i. teoretičnih predmetov, je želel poudariti, da je že naziv predmeta “teorija in solfeggio” napačno zastavljen. Gre namreč za dva zelo praktična predmeta, za pravo glasbeno vzgojo, za oblikovanje forme mentis, ki je v oporo študiju instrumenta. “To je glavni cilj tega študija,” pa če gre za še majhne otroke ali tudi že zrele glasbenike. Otroci prek glasbene teorije vstopajo v svet glasbe, vzpostavljajo intimen odnos z njo, spoznavajo svoje sposobnosti, zlasti posluh. Samo z besedami ni mogoče se učiti glasbe, potrebno je poslušati, peti, igrati, deliti izkušnje. Šola Komel to dela sistematično, ko želi vsem nuditi dragocene priložnosti. Na zelo prisrčen način se je Pistore kot dolgoletni pedagog spomnil prof. Kerševana: dobro ga je poznal kot ravnatelja, pa tudi na osebni ravni. Veliko mladih je pri Silvanu iskalo pomoč, pa tudi nekoga, ki bi jim prisluhnil. “Silvan ni nikdar nikomur rekel ‘ne’. Vedno je pomagal vsem … Želel je, da bi mladi človek prek glasbe postal odrasel.” In šola Komel “ima še vedno to vizijo: nikdar ne reče ‘ne’ nikomur”.

Orkester predstavlja neko “družbo v malem”, je še dejal Pistore: vsak ima svojo vlogo, pomaga drugemu, ni mesta za individualizem. Orkester ne deluje, če hočejo vsi igrati prvo violino. “Vsak da na razpolago svojo osebnost in talent ne v duhu tekmovalnosti, temveč vzajemne pomoči.” Ni niti pomembno, kaj orkester naredi, temveč kako to naredi, je rad ponavljal prof. Kerševan. “Prepričan sem, da je danes zvečer srečen in da nas bo še naprej vodil. Na šoli se ga vedno spominjamo za njegov rojstni dan, še bolj pa pri vsakdanjem delu.”

SCGV Emil Komel se ponaša tudi z zborovsko piramido, ki šteje štiri zbore na glavnem sedežu in še tri zbore na podružnici. Mateja Černic je prebrala prispevka dveh odsotnih zborovodij. Lucija Lavrenčič je o prof. Kerševanu zapisala, da “se ni zadovoljil z enolično vsakdanjostjo, njegova iznajdjivost, radovednost, vedoželjnost in odprtost so bile sile, ki so mu odpirale vedno nova pota”. Zelo so mu bili pri srcu otroški pevski zbori, saj je ravno v mladih videl nosilce kulture. Po srcu jim je bil podoben, radoživ in spontan. Damijana Čevdek pa je za udeležence spominskega večera opisala nastanek in razvoj zborovske piramide, katere temelje je začela postavljati s prof. Kerševanom leta 1998. V nekaj letih se je nabralo kar nekaj navdušenih mladih pevcev, zato so leta 2002 organizirali prvi pevski teden, ki je pomenil velik skok v kakovosti sestava, obenem so se pletle pomembne prijateljske vezi, ki so osnova vseh ekipnih dejavnosti. Prof. Kerševan se je z mladimi rad družil, “imeli so ga zelo radi in on njih”. Iz prvih zametkov je nastal mladinski zbor, ki se je razvijal, sledili so še drugi zbori. “Njegova vizija se je uresničila.” Piramida je “sad dolgoletnega dela, ni nastala po naključju in niti ne v kratkem času”. To je “delo, ki je prepleteno z disciplino, vokalnostjo in glasbo ter oplemeniteno z ljubeznijo in čudovitimi medsebojnimi odnosi”, je še povedala Damijana Čevdek.

Glasbeni pedagogi so spregovorili tudi o mladostnikih v pevskih zborih in mutaciji. Ferlan je poudaril, da je treba fante v tem posebnem obdobju pozorno spremljati, “potrebni sta vztrajnost in potrpežljivost”. David Bandelj je od Damijane Čevdek prevzel zbor prav v delikatnem obdobju rasti fantov, ki so spreminjali glas, pa tudi značaj. “Na vsakih vajah so mi pobrali po 20 let življenja, na nastopih pa so mi povrnili dvojno.” Težav ni manjkalo, iskal je nasvete. “Žal manjkajo skladbe, ki bi valorizirale ta fantovski glas.” Izbral je težak repertoar, saj je pred sabo imel nadarjene mlade, “pri 13 letih so peli osemglasnega Gallusa”. To je bila “izredno dobra šola”, v kateri je Bandelj med drugim spoznal, da “je pevec dosti bolj sposoben od tega, kar kaže, predvsem če zborovodja verjame vanj”. Fantje, ki mutirajo, niso “noben teror, od zborovodje pa zahtevajo dosti bolj ustvarjalen pristop”. Če otroka “okužimo” z zborovsko glasbo, mu omogočimo, da spoznava telesno razsežnost zvoka. Sploh pa je taka glasba že za otroke “dobra šola za življenje”, saj je v pripravi individualna in v službi skupnosti. Vsak pevec prinaša svoj glas, svoj značaj, svojo barvo, svojo interpretacijo, mora poslušati, prilagajati svoj glas in značaj, da nastane nekaj lepšega; zborovodja mora vse te različnosti poskusiti zliti v eno, “to je največji izziv”. Sicer pa so otroci izjemno učljivi in elastični, “hitro razumejo, kaj morajo narediti z glasom”. Zato – “vse otroke v zbore!”

Mateja Černic je sklenila večer s trditvijo, da glasbena vzgoja lahko pomaga otroku in mladostniku pri čustvenem, kognitivnem, psihomotoričnem, socialnem, etičnem in duhovnem razvoju, posredno torej prispeva tudi k družbenemu in gospodarskemu napredku. Zato, “kot bi rekel Silvan, naj otrok preko glasbe postane človek”!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme