Otroci so naše največje bogastvo – dokler nas ne motijo

Piše: Ana Uršič

Dom je tam, kjer … (17)

Zadnje čase se mi dogaja, da se vse več starejših ljudi ob moji pojavi, ki je skoraj vedno pospremljena z vsaj še dvema paroma otroških oči, ustavi in me željno ogovori. Pa naj bo to na sprehodu, v trgovini, na vasi ali v mestu. Dovolj je le, da ne hitim preveč in da sočloveka pogledam v oči. In takrat steče kar samo od sebe. Najprej občudovanje in veselje ob pogledu na otroka, nato pa hipen zasuk v skrb vzbujajočo resničnost, da je otrok vse manj. Temu vsaj ponavadi sledi še kanček nostalgije, ki se postopoma prevesi k njihovim danes živečim odnosom, skoraj vedno pa se pogovor zaključi z mislijo, da so prav otroci naše največje bogastvo.

Kje se je torej zalomilo? Statistike so neizprosne. Rojstev je iz leta v leto manj, kar potrjujejo tudi statistični podatki o povprečnem številu otrok na žensko. Stanovanjska nedostopnost, vse višji življenjski stroški, zaposlitvena negotovost in težavno usklajevanje poklicnega in družinskega življenja so brez kančka dvoma realne in boleče ovire, zaradi katerih se mladi vse težje odločajo za družino. Pa vendar se zdi, da je odgovor večplasten in da je sistemska nepodprtost le prva, zunanja plast precej globljega kolektivno-bivanjskega problema.

Ne gre namreč zgolj za to, ali si mladi dandanes sploh še lahko privoščijo imeti otroke, temveč tudi in predvsem za vprašanje, kako kot družba sprejemamo otroštvo in vse, kar to prinaša s seboj. Imamo otroke iskreno tako zelo radi, kot to radi poudarjamo navzven? Jih resnično sprejemamo v vsej njihovi otroški živahnosti? V njihovi glasnosti, nemirnosti, jokavosti, neizmerni radovednosti in nepredvidljivosti? V restavraciji, na plaži, v trgovini, v cerkvi? Ali jih raje zavoljo miru posedamo pred ekrane in jim omejujemo dostop do določenih krajev? Kot se to že dogaja v določenih toplicah in hotelih, pa tudi na roditeljskih sestankih in raznoraznih drugih dogodkih. Seveda se pri tem ne smemo slepiti. Sprejemanje otroškosti samo po sebi ne pomeni odpoved vzgoji in postavljanju meja. Otroci potrebujejo prostor, da so otroci, pa tudi odrasle, ki jih učijo odgovornosti in spoštovanja do drugih. Zdi pa se, da kot družba vse bolj težimo k udobju in užitku. Želimo si svobodo, čas zase, mir in življenjski slog s čim več nadzora in čim manj prilagajanja. Otroci pa prinašajo prav nasprotno: odgovornost, odpovedovanje, živžav, prilagajanje in goro nepredvidljivosti.

Vsemu temu ob bok pa se postavlja še eno vprašanje. Koliko prostora realno gledano sodobni način življenja sploh še dopušča družini? Družini prijazna družba se namreč ne meri zgolj po višini otroških dodatkov, številu vrtčevskih mest ali dolžini starševskega dopusta. Meri se tudi po tem, koliko prostora ji namenjamo v vsakdanjem ustroju družbe – koliko razumevanja, potrpežljivosti in prostora smo pripravljeni nameniti otrokom in tudi staršem zunaj njihovega domačega okolja.

Morda se prav zato ne bi smeli spraševati le, zakaj se rojeva vse manj otrok, temveč predvsem, ali smo kot družba sploh še pripravljeni zanje narediti prostor in se temu primerno tudi čemu odpovedati.

Preberi tudi

Lekcija treh zajčkov

Dom je tam, kjer ...

Hitrost ima usta

Dom je tam, kjer ...

Hitrost ima usta

19.05.2026

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme