Od trpljenja do poezije in nove pomladi

V Ljubljani so predstavili novo pesniško zbirko Anite Bergnach, ki prinaša neposredno in osebno izpoved o Kristusu in duhovnem zorenju

V Galeriji Družina na Krekovem trgu v Ljubljani so 15. oktobra predstavili novo pesniško zbirko beneške ustvarjalke in šolnice Anite Bergnach z naslovom Spet si me ustvaril, ki je izšla pri tržaški založbi Mladika. Knjigo, ki jo je s toplimi oljnimi deli likovno opremil slikar David Faganel, so osvetlili avtorica sama, urednica Erika Jazbar ter pisca spremnih besed, dolgoletni beneški kulturni delavec in publicist Jure Banchig ter proseški in kontovelski župnik Jože Špeh. Na začetku sta zbrane pozdravila vodja galerije Manica Ferenc in Ivo Jevnikar v imenu založbe Mladika.

Kot je uvodoma dejala Erika Jazbar, poezija Anite Bergnach predstavlja unikat v slovenskem zamejskem prostoru. V Benečiji je bila dosedanja pesniška ustvarjalnost večinoma usmerjena v domača slovenska narečja ali v italijanščino. Anita Bergnach pa svojo literarno govorico dosledno oblikuje v slovenskem knjižnem jeziku. S tem v sodobnem času uresničuje vizijo beneškega narodnega buditelja Ivana Trinka, ki si je vseskozi prizadeval za razvoj knjižne slovenske besede med rojaki pod Matajurjem. Druga bistvena razsežnost Anitinega ustvarjanja pa je njena neposredna, izkustvena verska vsebina. Medtem ko se sodobna religiozna poezija pogosto zadržuje pri posrednih, abstraktnih metaforah luči, narave ali brezkončnosti, je pri Bergnachevi v središču živa, otipljiva in trpeča oseba – Kristus. Njena poezija se napaja iz mistične pasijonistične duhovnosti, ki jo je avtorica ponotranjila v osebni molitvi in kot laikinja v občestvu reda pasijonistov.

Jure Banchig, “živa enciklopedija Benečije” in nekdanji urednik verskega lista Dom, kjer je avtorica leta 2022 začela javno objavljati prve pesmi, je v svojem nagovoru poudaril, da pesmi Anite Bergnach presenečajo s svojo “lahkotnostjo, spontanostjo in naravnostjo”. Primerjal jih je z neizčrpnim vrelcem sveže vode, ki nenehno ponuja nove miselne poudarke in sporočila. “To, da je Anita sposobna iz globine svoje duše izliti te žuboreče verze, izhaja iz dejstva, da se je sama v obilju odžejala pri neizčrpnem studencu milosti, ki izvira iz neizmerne globine Božje skrivnosti,” je dejal Banchig. Izpostavil je osrednjo pesem Pod razpelom, ki jo je označil za sodobno uglasbitev motiva Stabat Mater, v kateri se bralec sreča z neizmerno globino Kristusovega trpljenja in sočutja z Njim. Po Banchigovih besedah avtorica s tem ne bogati le beneškega prostora, ampak vnaša dragocen prispevek v celotno slovensko krščansko slovstvo.

G. Jože Špeh, ki je v svojem razmišljanju povezal teološki, filozofski in psihološki pogled na trpljenje, je začel z branjem pesničine pesmi Skozi ogenj. Spomnil je na starorimski pregovor Per aspera ad astra (Preko trnja do zvezd), ki ga je krščanska sholastika preoblikovala v Per crucem ad lucem (Preko križa k luči). Po besedah g. Špeha današnja družba beži pred bolečino ter išče hitre tolažbe v farmaciji ali omami, vendar človek brez soočenja s preizkušnjami le životari. Ob sklicevanju na različne mislece je podčrtal, da sprejemanje trpljenja človeka notranje integrira, ga osvobaja in mu odpira pot do resnične sposobnosti darovanja ter ljubezni. Po Viktorju Franklu je poudaril, da “svojstven učinek trpljenja ni nič drugega kakor zorenje. Zorenje pa temelji na tem, da človek dospe do notranje svobode kljub zunanji odvisnosti.” Sklenil pa je s Hermannom Hessejem, ki je zatrdil, da je “umetnost življenja v tem, da se naučimo trpeti in da se naučimo smejati”.

Anita Bergnach je z izrazito pričevanjsko močjo razgrnila ozadje nastanka pesmi in pomen naslova Spet si me ustvaril. Spregovorila je o svoji osebni poti pred približno desetimi leti, ko se je iz Vidma preselila v Špeter. Bila je zelo dejavna, njeno življenje je teklo strogo načrtovano po urniku, v katerem se je zanašala izključno nase. Toda kmalu je zapadla v hudo izgorelost, telesno ter duševno nemoč. V trenutku, ko se je njen ego popolnoma sesul in je prenehala siliti z glavo skozi zid lastnih načrtov, se je povsem izročila Božji volji. Nekega jutra je rekla Bogu, da ne more ne vstati ne moliti. On naj jo nosi v naročju in naj naredi vse namesto nje. V tistem trenutku ji je “prišla na pamet ena lepa misel in kot en ukaz”, naj jo zapiše. Vzela je hčerkin zvezek in zapisala tisto misel. Tako je nastala njena prva pesem “in od takrat naprej se nisem več ustavila”. Odprla se je neustavljiva reka pesniškega navdiha. Ni se več čutila nemočna, ampak je vse obveznosti dobro opravljala, “čutila sem, da nisem bila več jaz, ampak da je Bog živel v meni, vse delal in pisal pesmi”. V njej je zaživel, šele ko je popolnoma umrla sebi, “to umiranje pa je bilo dolgo in tudi boleče”. Stvarnik je “kot kipar, ki z dletom trpljenja oblikuje našo dušo”. Ko se pustimo preoblikovati, “naša duša pridobi duhovno lepoto”. Če se upiramo in se ne prepustimo, zavlečemo Njegovo delo. Zato “se moramo popolnoma prepustiti, da postanemo takšni, kot nas je imel Bog v mislih že pred stvarjenjem sveta”.

Bergnacheva je predstavila tudi pasijonistično razsežnost svojega dela, zavedanje, da človek svojega vsakodnevnega križa ne nosi sam, temveč skupaj s Kristusom. Svojo vero črpa iz motrenja in tolaženja Trpečega ter sočutja z Njim, kar človeku paradoksalno prinaša nepopisno veselje, mir in hvaležnost. Kot je ob sklepu zaupala zbranim, je po tej težki notranji preizkušnji vstopila v novo življenjsko pomlad: začela je študij na univerzi, napisala že peto zbirko ter stkala duhovne vezi tudi s pasijonisti iz Škofje Loke.

Predstavitev udeležencev gotovo ni pustila ravnodušnih. Izzvala jih je ne le h globljemu premisleku o smislu trpljenja, temveč tudi – in morda še bolj – o skrivnosti kontemplacije in mistike, o Kristusu kot “živonavzočem” življenjskem sopotniku, o nedoumljivih in brezmejnih globinah Božjega srca.