Olimpijski letni časi
V popoldanski poletni sopari sanjamo o zmrzali in težkih “bundah”, pozimi pa šklepetaje tarnamo, kdaj se bomo otresli mraza.
Nekoliko daljša in dražja časovna parabola sadi, kali in žanje največji športni spektakel tega sveta. Končno smo v petek, 27. julija, dočakali slavnostno odprtje poletnih olimpijskih iger 2012, 30. olimpijade moderne dobe, ki se po letu 1908 in povojnem 1948 že tretjič vrača v London. V slogu “transparentnega” 21. stoletja je bilo veliko povedanega, preden je 10.500 športnikov iz 204 držav stopilo na Otok. Legendarni režiser Danny Boyle naj bi se z otvoritveno predstavo z 10.000 nastopajočimi na olimpijskem stadionu v Stratfordu vrnil k preprosti tradiciji. Velika Britanija se je z ruralnih zelenih gričev in ravnin z industrializacijo dvignila nad evropskega “kmetavzarja”, zdaj pa se vrača v slogu post-kolonializma, ko je za gospodarski pospešek celo Commonwealth odveč. Gostovanje OI ponese državo na Olimp nesmrtnih. Seveda ne gre samo za razprodane stadione, olimpijskega duha, fair-play, življenjski trud in ambicije tisočerih atletov, vzhičenost naroda ali migetanje kraljevih zastavic. Že res, da bomo do 12. avgusta vsak dan ploskali nepoznanim atletom, iskreno navijali in sočustvovali ob porazih fenomenov disciplin, za katere prvič slišimo, loščili čevlje protagonistom novodobne športne mitologije. Tako pač je: eni telovadci ciljajo, garajo in tekmujejo v sponzorski in medijski anonimnosti, drugi pa za podobno delo dobivajo 17 milijonov dolarjev letno (pomnožite krat pet in potegnili boste črto začetne peterke ameriškega Dream team-a). Ljudstvo bo lahko vsaj šestnajst dni obilno pomalicalo z igrami, če že kruha primanjkuje.
Olimpizem ohranja svoj čar v nagovorih javnih delavcev, a tudi v srcih športnikov ter športnih ljubiteljev. Še vedno združuje svet v mavrico petih krogov. Da pa je to vse – iluzija. Klubski magnati, oglaševalski mogotci, profesionalizem. Filmsko vlogo olimpijca je potrebno igrati 24 ur na dan. Samo poglejte, kdo se gnete v prvih vrstah. Publika tam visoko nad stadionom, v “mešani coni” fotografi, reporterji, sponzorji. Mi odločamo, kdaj se kaj začne, komu beseda, kdo obstaja. Za nami pa globokomorske finančne odločitve. Kaj storiti, stavka, bojkot? Kje pa, le zavedanje, da kapital ne obstaja. Kako, boste rekli? Kaj pa spread, bond, bdp? Finančni faktorji pogojujejo naš življenjski standard, toda ustvarili smo jih sami. Finančni kapital je bila politična odločitev, zdaj pa čiračara kot nekakšna camera obscura. Prav tako so se pred tremi desetletji odločili za razvoj civilizacije na podlagi posojil in lizinga, sedaj pa se s tehnično odločitvijo vračamo k zategovanju pasu. Če bi pred leti TKB namesto foteljev, louvrskih trezorjev in lestencev v palači Arrigoni poskrbela za finančno avtonomijo manjšine, bi mladi lahko upali v prihodnost, zaposlitev. Vsako obdobje ima svoj luksuz. Odločitve, pač.
Vso srečo športnim olimpijcem, prijetno spremljanje navijaškim olimpijcem in, kaj pa č'mo, dober zaslužek finančnim olimpijcem. Prosim, ne samo iger, tudi kruha nam dajte.
