Odslej je italijanska kultura bogatejša
Najbrž sem tudi sam ljubil Veroniko, zato je celotna zgodba zadobila bolj človeško razsežnost.
Tako je dejal Drago Jančar na predstavitvi italijanskega prevoda svojega uspešnega romana To noč sem jo videl, ki je bila na sedežu Srednjeevropske pobude v sredo, 18. novembra. Knjigo, ki v italijanskem jeziku nosi naslov Stanotte l’ho vista, je izdala založba Comunicarte.
Veronika Zarnik je nevidna junakinja zgodbe, ki ima resnično zgodovinsko podlago. Njen lik se poraja v mislih in željah petih likov, ki so vsak na svoj način bili vezani na to skrivnostno, samosvojo, šarmantno, svetovljansko, visoko meščansko mlado gospo. Dejstvo, da so bralci lepo sprejeli tako zahtevno zgodbo, ki obravnava tudi ključne trenutke slovenske polpretekle zgodovine, pomeni, da jih je nagovarjala predvsem zaradi svoje človeške plati.
Najbrž se bodo prav zaradi tega (in tudi zaradi pripovedne napetosti) tudi italijanski bralci zatopili v zgodbo, ki obravnava dokaj krajevno tematiko, je pa zaradi Jančarjeve mojstrske pisateljske spretnosti pridobila univerzalno razsežnost. Tega so se že zavedali francoski, nemški in tudi finski bralci, ki so v prevedenih različicah že izkazali naklonjenost Jančarjevemu romanu.
Pripoved se po mnenju prevajalke dela Veronike Brecelj vsebinsko docela uvršča v Jančarjev opus, ki se oplaja ob človeških in zgodovinskih dinamikah srednjeevropskega prostora. Pisatelja pa velika zgodovina ne zanima, raje raziskuje zgodbe malih ljudi, ki skozi literarno prizmo izpričujejo svojo človeško naravo. Na srečanju, ki ga je podprl tudi konzorcij Slovik, je poleg avtorja in prevajalke spregovoril tudi Mauro Rossi, odgovorni pri založniški hiši tržaške univerze, ki je pripoved razčlenil z vsebinskega vidika. Gre za neke vrste glasbeno partituro, ki se na podlagi pisateljevega stilistično mojstrskega dirigiranja razprede s pripovedjo petih ‘podjunakov’, ki so tako ali drugače vezani na Veroniko. O njej najprej pripoveduje njen nekdanji ljubimec, srbski oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena bolehna, ostarela in umsko šibka mati, ki z največjo grozo čaka na vrnitev hčere, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske, ki bolj kot o Veroniki pripoveduje o vojnih dogodkih, zaradi katerih je njegova zgodba od vseh najbolj objektivna in hladna. Pripoved nadaljuje družinska gospodinja, ki že nakazuje na tragičen konec zgodbe. Sklepno dejanje je Jančar zaupal partizanu Jeranku, ki je zaradi napačnega domnevanja sprožil verigo dogodkov, ki so mu usodno zaznamovali mladost in zaradi katerih si še vedno ni zmožen priznati krivde in sprejeti odgovornosti za svoja dejanja.
“Vsi govorijo o Veroniki, a v resnici govorijo o sebi, o svojih zgodovinskih, eksistencialnih, psiholoških ruševinah”, je dejal Jančar, ki zagovarja vsakega izmed njih, saj poskuša razumeti njihove dileme in stiske. Strinjal se je z besedami Maura Rossija, ki je roman opredelil za ‘zgodbo strahov’ v širokem pomenu besede, kjer postanejo strahovi nosilci bolj ali manj prikrite krivde.
Debatnemu trenutku se je pridružil urednik kulturnih strani dnevnika Il Piccolo, ki je romanu namenil v časopisu poglobljeno analizo. Iz občinstva se je oglasil časnikar Guido Botteri, ki je zaradi težave s strani italijanskega bralca pri branju izvirnih grafemov (nekaj izrazov je namreč prevajalka ohranila v originalni obliki) predlagal, da bi romanu dodali ustrezen slovarček. Umestna je bila replika Veronike Brecelj, ki je dejala, da je izvirno obliko nalašč ohranila zato, ker mora tudi italijanski bralec storiti “korak naprej” k spoznavanju slovenskega besedišča: takega pomisleka namreč ne bi bili deležni v primeru, da bi izvirne besede pripadale literarnemu delu francoske, angleške ali nemške zakladnice.
Prijatelju Dragu Jančarju je svoj pozdrav prinesel tudi pisatelj Boris Pahor. Spomnil se je obdobja, ko je Jančar še kot študent sodeloval z revijo Zaliv in bil z njo na isti intelektualni in nazorski dolžini. Tega v domovini mu niso odpustili in mu zapis v Zalivu očitali. “Boris Pahor se je spomnil stvari, na katere sem skorajda pozabil”, je dejal Jančar. Spomnil je, da sta bila takrat Trst in Pahor veliko bolj odprta od Slovenije. “Ne vem pa, če je tisto zatiralno doživetje vplivalo na mojo literaturo, res pa je, da se vse to, kar človek živi, na tak ali drugačen način vedno vrača …”
IG
