Odprtje razstave in predstavitev zbornika
Na ploščadi pred sedežem Krajevne skupnosti Solkan, ob prisotnosti velikega števila poslušalcev – med njimi so bili tudi Jože Šušmelj, dr. Branko Marušič, p. Bogdan Kravs s Svete Gore in načelnica upravne enote Nova Gorica Bojana Kompare -, je bila v petek, 14. septembra, pod večer, lepa domača slovesnost s kar nekaj nagovori ob odprtju mednarodne rezbarske razstave in predstavitvi zbornika. Le-ta je izšel ob 10-letnici Rezbarsko-intarzijskega in restavratorskega društva Solkan, ki je s svojim delovanjem spet ovrednotilo lesno obrt in požlahtnilo njeno ustvarjalno moč. Včasih je bilo mizarstvo najpomembnejša dejavnost v tem starodavnem obsoškem kraju, danes pa sta, kot smo slišali, morda še dva mizarja.
Praznično ozračje je z brenkanjem na kitare ustvarila Amaterska glasbena skupina Kitara za dušo, ki deluje v KD Slavec Solkan in je med nagovori podarila nekaj lepih melodij, med njimi tudi pesem Veseli pastir Simona Gregorčiča. Program je z jasnim, odločnim glasom povezovala Vesna Bašin, ki je ni zbegalo niti dvakratno zvonjenje iz bližnjega zvonika solkanske cerkve. Prvi je pred mikrofon stopil Jožko Markič, predsednik RIRDS, ki je na kratko opisal bogato dejavnost društva v desetletnem obdobju, v katerem je društvo prejelo več priznanj. RIRDS sodeluje s sorodnimi društvi v Sloveniji in Italiji. Njegov glavni namen je, da poleg ohranjanja kulturne dediščine na področju rezbarstva, intarzij in restavratorstva organizira razstave, delavnice in predavanja o temi lesa, je poudaril Markič. Naglasil je tudi, da je treba znanje prenesti na mlade in si prizadevati, da Solkan in Nova Gorica postaneta središče obdelave lesa v slovenskem prostoru. V Novi Gorici je lesarska šola, ki ima korenine v Solkanu, je dejal Mrakič. Povedal je tudi, da bi bilo treba postaviti v starem delu Solkana muzejsko mizarsko delavnico, s katero bi Solkan postal turistično bolj prepoznaven. Med drugim je opozoril, da bi Slovenija lahko spet les obdelovala sama, saj je bila včasih znana po lesni industriji, danes pa les le izvaža. Zahvalil se je vsem sodelavcem in Rajku Gorjanu za uredniško delo pri zborniku, donatorjem, pokrovitelju mestni občini Nova Gorica, županu Arčonu in Krajevni skupnosti Solkan za vsestransko pomoč. Za njim je povzel besedo Jožef Leban, predsednik Krajevne skupnosti Solkan. Podčrtal je pomemben prispevek, ki ga društvo daje za ponovno ovrednotenje lesne obrti v Sokanu, in mu zaželel nadaljnjih uspehov. Pozdrave in čestitke v imenu društva Naš prapor, predvsem pa Krajevne skupnosti Pevma-Štmaver- Oslavje je prinesel njen predsednik Lovrenc Peršolja, ki je omenil stalne stike z RIRDS iz Solkana; ob letošnjem praznku sv. Ane je solkansko društvo gostovalo v Pevmi z razstavo rezbarskih izdelkov. Peršolja je pohvalil izdajo zbornika in zaželel, da bi se stiki med društvoma še nadaljevali. Tudi Matej Arčon, župan Mestne občine Nova Gorica, je namenil društvu čestitke in pohvalne besede, ker je pomembno za razvoj celotne Goriške. Kratek pozdrav je v italijanščini prebrala Irena Ferlat, saj so razstavljalci tudi italijanski umetniki-rokodelci. Ob samem odprtju razstave je, poleg iskrenih čestitk društvu, z zanosom izrekla nekaj tehtnih besed o pomenu lesa in njegovi uporabi v vsakdanjem življenju, po zgledu skandinavskih dežel, mag. Darinka Kozinc, predsednica Zveze lesarjev Slovenije. Zaustavila se je pri obeh izdanih publikacijah in podčrtala pogled naprej, na mlade, ki bi jim morali pomagati, tudi z delavnicami mizarske umetnosti, spoznavati realno življenje in jih tako odtrgali od virtualnega sveta računalnikov. “Les je lep in nas vabi k dotiku”, je dejala in povedala, da se nekateri prizadevni lesarji trudijo, da bi les spet dobil pravo mesto v Sloveniji, saj je veliko bogastvo naše domovine. Kljub vsem težavam upa, da se bo, tudi zaradi takih zanesenjakov, kot je predsednik RIRDS Markič, lesna obrt ohranila na tem našem območju.
Zbornik, ki je izšel ob desetletnici RIRDS, je v kratkem orisu predstavil Rajko Gorjan, ki je v uvodnih mislih med drugim napisal: “Po desetih letih lahko s ponosom povemo, da smo spoznali vso lepoto lesa in pomen skupnega ustvarjanja in bogatega prijateljskega druženja. Pa še “Naša največja želja je ohranjati tradicijo in umetnost rokodelstva tudi med mladimi”. Zbornik na 80 straneh vsebuje šest poglavij pod naslovi: 10 let društva: 2002 – 2012, Misli in spomini, Čar lesa, Sledi časa- Prehojena pot, Umetniško ustvarjanje in Iz življenja društva. V njih bralec spozna, kako očarljiv je les in kaj vse iz njega lahko izdela ustvarjalčeva roka. V njem je seveda veliko fotografij izdelanih umetnin, mizarskega orodja, pa tudi lepih utrinkov z različnih srečanj in prireditev, ki so se zvrstile v tem prvem desetletju.
Razstavo v Krajevni skupnosti Solkan, ki jo sestavljajo različna dela slovenskih in italijanskih rezbarjev iz naših krajev, si je mogoče ogledati ob delavnikih od 17.00 do 19.00, ob sobotah in nedeljah od 10.00 do 12.00 in od 17.00 do 19.00.
Na prijetni petkovi prireditvi so udeleženci lahko kupili tudi knjižico Katerine Vuga Soukan an Sukenci u sukenščini, ki ima priložena dva CD-ja. Izdala in založila jo je Krajevna skupnost Solkan v 1200 izvodih. V njej so zgodbe iz nekdanjih solkanskih časov in tedanji življenjski utrip.
Iva Koršič
