Od dečka ob farovžu do stebra župnije

ŠTANDREŽ Lucijanu Kerpanu priznanje Temeljni kamen 2026

Prejšnjo nedeljo, 3. maja, se je župnija sv. Andreja ap. v Štandrežu pri Gorici s priznanjem Temeljni kamen 2026 poklonila zaslužnemu župljanu Lucijanu Kerpanu. Gre za odličje, ki so ga pred dvema letoma prvič prejele članice skupine Marta, lani pa cerkveni pevski zbor.

Po obhajilu je Darja Pavio v imenu župnijskega občestva prebrala utemeljitev priznanja. Med drugim je povedala, da se je Lucijan Frančišek Kerpan, za prijatelje Luciano, rodil v Gorici 11. aprila 1939, na praznik sv. Vanca, t.i. “trečji praznik”. Detinstvo, otroštvo in mladost je preživel v soseščini starega farovža; to ga je tako zaznamovalo, da se je že v otroških letih vključil v cerkveno občestvo, ki mu ostaja zvest vse do danes. “Bližina dobrega, a strogega gospoda Kosovela je tudi njega popeljala v svet vere, upanja in ljubezni.” Otroštvo je doživljal v tragičnih dneh druge svetovne vojne, ki ni prizanesla niti Štandrežu. V zakramente spovedi in evharistije ga je uvedel župnik Artur Zaletel, ki je v vojnih in povojnih letih dal poseben pečat župniji. Takrat je bilo okrog starega župnišča veliko mladih. Dne 5. oktobra 1963 se je v Štandrežu poročil z Ado Ipavec-Pavio pred župnikom Jožefom Žoržem. V zakonu so se jima rodili Marko, Robert in Anita. Svojo družino je podpiral s kruhom, ki si ga je zaslužil zlasti kot električar pri podjetju ENEL. Izuril se je za dobrega in natančnega električarja. Če mu zdravje in čas dopuščata, še danes uredi kakšno električno napeljavo.

Ob družini, za katero se je vedno razdajal in se ji še vedno posveča kot oče in nono, je Luciano večji del svojega življenja vpletel v življenje župnijske skupnosti. Danes je najstarejši pevec na koru, saj je začel peti že zelo zgodaj. Dragocena je bila njegova pomoč pri prazniku špargljev, kjer je pomagal pripravljati prizorišče, nato pa razveseljeval obiskovalce z dobrotami z žara. Bil je član domačega društva in gledališke družine, pa tudi župnijskega gospodarskega sveta. Kadarkoli so cerkev, župnišče ali župnijski dom potrebovali tehnično pomoč ali popravilo, je prvi pritekel na pomoč. Tudi priprava cerkve za praznike je bila in je še vedno njegova pobuda in odgovornost. Čeprav se mu kolena šibijo, še vedno rad priskoči na pomoč v zakristiji, na koru in v cerkvi. Luciano je tudi mož molitve in dobrote, se pa drži evangeljskega navodila: “Pojdi v svojo sobo in moli s svojim Očetom na štiri oči” ter “Naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica”, so še povedali, preden mu je hvaležna župnijska skupnost podelila Temeljni kamen 2026 “zaradi plemenitega značaja, dobrosrčne naklonjenosti in neomajne zvestobe veri in narodu”.