O Međugorju iz ljubavi prema istini
V roke mi je prišla knjiga dr. Ratka Perića Djevice premudra O Međugorju iz ljubavi prema istini, ki je izšla letos. Delo na 261 straneh kronološko opisuje dogajanja v zvezi z Marijinimi prikazovanji v Medžugorju, kot jih je videl nadpastir tamkajšnje Cerkve, upokojeni mostarski škof dr. Ratko Perić. Ker še vedno ostajajo nejasnosti glede resničnosti prikazovanj, se je lotil raziskovanja, da bi se dokopal do resnice, ali je medžugorski fenomen oziroma ali so prikazovanja v Medžugorju nadnaravna ali niso.
Že leta 2017 je tedanji prefekt Kongregacije za verski nauk kardinal Müller napisal: “To, kar se toliko let v Medžugorju dogaja in je ustvarilo tudi pastoralni fenomen, ne sme obstajati na lažnih temeljih. Mi ne moremo oddvojiti pastoralnih vprašanj od vprašanja resničnosti prikazovanj.”
Razjasnitev o tem smo pričakovali od Cerkve v zadnji noti, pa tega v njej ni bilo. Sedanji banjaluški škof je osebno vprašal svetega očeta o Medžugorju: “Sveti oče, ali nota, ki jo je v tem času objavila Sveta stolica, priznava Marijina prikazovanja?” Sveti oče je dobesedno odgovoril: “Ne! O tem nota ne govori.” Tako sedanji nihil obstat, ki ga je izdal Vatikan, dovoljuje samo versko dogajanje v župniji sv. Jakoba, kar pa je marsikoga zelo razočaralo.
Medžugorje torej še naprej ostaja kraj molitve, kraj iskanja stika z Bogom, kakor je poudaril že papežev posebni odposlanec za Medžugorje, poljski nadškof Henryk Hoser, na novinarski konferenci 5. aprila 2017. Novinarjem je dejal: “Vi, dragi prijatelji, bi morali biti prenašalci vesele novice. Recite celemu svetu takole: V Medžugorju lahko ponovno najdemo svetlobo. Potrebujemo ta posebna mesta svetlobe v svetu, ki tone v mrak.”
Perićeva knjiga vsebuje skrbno in resno razmišljanje, kaj dejansko je z Marijinimi prikazovanji, in to že štirideset let ter skuša razločiti resnico od neresnice o vsem, kar se o Medžugorju govori in piše. Vsemu temu pa se je pridružila tudi turistična industrija, ki je v Medžugorju našla dober posel s stalnimi prihodki. Za nekoč revne prebivalce to ni brez pomena.
In ker Cerkev resnice o medžugorskih prikazovanjih še ni dorekla, naj vas ne zavede misel: “Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico?” (Gal 4,16)
K temu na rob še:
Škof Žanić je bil sprva zelo odprt za možnost posegov od zgoraj, vendar pa se je ob pojavljanju nekaterih nelogičnosti in pretenj, pripisanih Marijinim sporočilom, hitro streznil. “Čudno, da se Gospa v Medžugorju nikoli ni oglasila glede žgočih problemov te škofije,” je izjavil.
Škofje so se vedno trudili, da bi v Medžugorju ne prišlo do kakršnihkoli stranpoti, temveč da bi prevladovala zdrava pobožnost do blažene Device Marije. Kljub različnim zapletom in disciplinskim ukorom je treba priznati, da so župniki in njihovi pomočniki, še posebno spovedniki, veliko prispevali k liturgični ravni in duhovnemu vzdušju v Medžugorju. Tako to ostaja kraj pobožnosti (luogo di pietà).
