Norah Jones – Little broken hearts (Blue note, 2012)

Jaz sem še premlad, da bi doživel razdražene kričače, ki so prodajali tiskovine na ulicah velikih mest. Poznam jih samo iz italijanskih filmov, ko so klicali: “Edizione straordinaria”! Bizarne figure v sorodu s palčki, ki so me vedno fascinirale in prav tolikokrat vznemirile zaradi prodorne vztrajnosti. A ljudje so se ob njih še vedno ustavljali in… kupovali.
Mislim, da se slavljenke tokratne rubrike “Poslušajmo… z branjem” marsikdo spomni. Morda z grenkim priokusom zadnjih let, ko je nismo več prepoznali, toda pevka in kantavtorica iz Brooklyna Norah Jones je v začetku novega tisočletja obkrožila svet s svojim žametnim, mehkim, salonskim glaskom. Vsak ženski glas podobne sladkosti je naenkrat postal njen glas: popoln in (resnici na ljubo) zaslužen monopol. Vse se je začelo pri njenih triindvajsetih, leta 2002 s ploščo “Come away with me”, ki je širokim množicam približala minimalistični, občutljivi in zadržani svet soul jazza. Množico nagrad in 20 milijonov prodanih kopij najboljše predstavlja slavna skladba “Sunrise” – ali ni ta melodični pop pravi balzam najtoplejših človeških čustev? Dovolj zgovorno je sodelovanje Jonesove z glasbeno hišo Blue note, ki jo od vsega začetka podpira z varnim umetniškim zavetjem. Izdajati pod njenim okriljem je čast redkih (in najboljših) izbrancev.
Potem se njena slava razvname, predvsem po zaslugi uspelega albuma “Feels like home” iz leta 2004. Norah se v skladbi “Here we go again” izkaže v duetu z genijem sodobne glasbe: Ray Charles bo preminul junija, kmalu zatem. Ob tretji plošči “Not too late” čez tri leta nismo še pričakovali velikega ustvarjalnega in življenjskega obrata, ki nastopi januarja 2008. Dolgoletna zveza z Leem Alexanderjem razpade, z njo pa tudi sodelovanje z uigranimi instrumentalisti, skupino Handsome band. Plošča “The fall” ni omembe vredna in v tem triletnem obdobju jo stežka prepoznamo.
In že smo v današnjih dneh, natančneje 2. maja, ob izidu novega, spodbudnega poglavja Nore Jones. Novopečene stvaritve je napovedala prijetna 'singleca' “Happy pills”, končni izdelek “Little broken hearts” pa je sad zanimivega sodelovanja s producentom in poliinstrumentalistom Brianom Burtonom, ki ga poznamo z nadimkom Danger Mouse. Tale mož 21. stoletja je vselej vir originalnih idej, ki so hkrati sintetično napredne, a tudi prefinjene, akustične, človeške. Stvaritev projektov Gnarls Barkley in The black keys je temu dokaz, s prenovljeno Noro pa ni nič drugače.
Na platnici preoblečena v sramežljivo, a izbrano in šarmantno femme fatale, se odpove klavirju in ga zamenja s skakljanjem dveh preprostih kitar. Z ritmičnega in tematskega vidika ne bo težav s prebavo, pozorno uho pa se lahko posladka z bogatimi aranžmaji.
Norah Jones z novo ploščo “Little broken hearts” morda ne ponavlja čustvene globine prvih let, a se vsekakor vrača na pravo pot.
Jernej Šček

“Pozor, pozor, nova poslušalnica Novega glasa, nova poslušalnica Novega glasa”!

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (324)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (321)

Naturopatski nasveti

Jezikovnica (108)

Jezikovnica

Jezikovnica (108)

14.05.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme