Nihče ni prerok v domačem kraju…
Nihče ni prerok v domačem kraju … To se je pokazalo tudi pri dokumentarnem filmu Jožeta Možine Pedro Opeka – Dober prijatelj. Ne bi se spuščala v podrobnosti, zakaj domači žiriji v Portorožu film ni bil dober, medtem ko ga je žirija v Hollywoodu nagradila. Upam, da ga ne bomo gledali samo zato, ker so bili eni za, drugi proti, ampak bomo v njem prepoznali vsebino, ki kliče in vabi k solidarnosti z otroki na Madagaskarju, relacija Portorož – Hollywood pa naj bo v “poduk”, da le nismo tako slabi.
Brez konca in kraja poslušamo, da se je začela predsedniška kampanja. Ne vem zakaj, niti za koga. Dva kandidata jo imata že vrsto let. Poznamo ju do 'obisti', bi rekli na Primorskem. Več kot očitno sta pokazala in dokazala, koga imata rada in koga ne marata, še bolj kot to poznamo vzvišeno učiteljsko držo enega ter prijazen nasmeh in odprt pogled drugega. Sprašujem se: “Ali je to dovolj”? Kakšnih 'marketinških' potez se poslužujejo, pa je drugo vprašanje. Sama menim, da je bistvena razlika med reklamo za jogurt in kandidaturo za predsednika. Za zdaj gledamo le cenene reklame za jogurt, ki pa davkoplačevalce kar nekaj stanejo. Imamo še tretjega, ki v medijih skoraj ne šteje, ker je tam nekje v Bruslju, v tujini… ali je tam cenjen, sploh ni pomembno, ali je tam bil celo pohvaljen, še manj. Kot prvo se moramo spomniti, da Bruselj ni tujina, temveč naš skupni dom. Ko gre za črpanje evropskih sredstev, je 'naj', ko nam namišljeni domoljubi govorijo, da nam krati samostojnost, je 'ne bodi ga treba'. Tudi sama vem, da ni vse zlato, kar se sveti, toda v danem trenutku rabimo tudi človeka, ki bo dobre izkušnje iz družine Evropskih narodov prenesel domov, ki ne bo iskal zaveznikov iz preteklosti, temveč modrost sedanjosti in upanje prihodnosti. Nekateri pravijo, da je to naslednik gospoda Pučnika. Škoda, da moraš pri nas umreti, da kdo ceni tvoje delo … Ko je pokojni gospod zastavil vse svoje moči za dobro slovenskega naroda, nisem zasledila teh besed. Ja spet smo tam, da v domačem kraju ni nihče prerok. Sedaj je čas za podporo nekomu, ki jo bo potreboval tudi po izvolitvi, pa naj bo kdorkoli. Na Ognjišču tako preprosto rečejo: “Skup držimo, pa bo šlo”. Ko presojamo izjave prvega, drugega, tretjega, ne imejmo pred očmi ljudi, ki bi radi za hrbtom koga iskali lastno korist, temveč si dopustimo vprašanje “Kaj pa če to, kar govori, misli resno”? Mislim, da nam prav tega manjka. Ko sem že pri tem, me je pred dnevi močno zabolela pripomba, da bi moral generalni tajnik Slovenske karitas zavrniti državno priznanje. Zakaj, a morda samo zato, ker se že 22 let trudi, ne za priznanje, temveč za ljudi v stiski? Ker je 11.000 katoličanov povezal v mrežo dobrote, ki pomaga tisočim žalostnih in obubožanih. Res mu je priznanje Republike Slovenije podelil sedanji predsednik in slišalo se je, da je to del njegove predvolilne kampanje. Lepo vas prosim, bodimo pametni, če bi Slovenska karitas podelila priznanje predsedniku, bi bilo vredno teh namigovanj. In verjemite, da bi ga z veseljem podelili tistemu, ki bi našim revnim ljudem zagotovil pravičnost in varnost.
Bodimo pripravljeni, kajti v teh dneh bo veliko pranja umazanega perila. Ni potrebe, da vse slišimo in vidimo ter Bogu in sebi krademo čas. Zaradi mene bi lahko bila danes Martinova nedelja. Odločitev je zelo preprosta, tako ne gre več naprej, preveč je nasprotovanj in črnih pik. Če že bomo dobili slabo banko, ni potrebno, da dobimo še slabega predsednika.
Pred dnevi je neki gospodarstvenik ugotavljal, da je tisoč ljudi okradlo dva milijona Slovencev. Mediji naravnost tekmujejo, kdo bo več slabega povedal o naših duhovnikih. Skupina praporašev z rdečo zvezdo si pripisuje zasluge za osvoboditev, priključitev, osamosvojitev in kaj vem še kaj. Pretirano bi bilo reči, da smo zaradi teh tisoč pohlepnežev vsi Slovenci slabi, da so zaradi nekaj duhovnikov, ki so prekršili to, kar so obljubili, slabi vsi duhovniki, da sta zaradi nekaj hlapcev revolucije junaštvo in pogum naših očetov nevredna spomina… A je zato res prav, da mečemo vse v en koš? Da se ustvarja javno mnenje “Vsi so enaki”… ne, nismo vsi enaki, in prav je tako.
A si predstavljate, kako trpi ugled Slovenije v svetu, če kdo reče, da pri nas vsi kradejo, a si predstavljate, kako trpimo verniki, ko nam dan za dnem ponavljajo, da so vsi duhovniki nevredni tega imena, in končno, a si predstavljate, kako trpijo resnični partizani in domoljubi, ko nekaj izbrancev kriči samo zato, ker ima od tega koristi –, a ni to Judeževo delo? Kaj je dobro in kaj slabo, presodite sami.
In potem nam ista elita govori o solidarnosti. Boli me, ker je ta beseda zadnje časa tako zelo zlorabljena. Ko so znižali nekatere pokojnine, je predstavnica združenj upokojencev povedala: “Krivično je zniževati najvišje pokojnine, saj ima vsak upokojenec otroke in vnuke, ki jim pomaga”. A gospa misli, da tisti upokojenci, ki dobijo pod 500 evrov, nimajo otrok in vnukov? Nikoli niso bili privilegirani, sedaj pa jim odrekamo celo solidarnost, čeprav so prav oni tisti, ki so ohranjali gospodarstvo in kmetijstvo naše dežele. In vpliv takega razmišljanja je boleč, še bolj pa skrb vzbujajoč.
Ali ni podobno trenutno stanje v državi? Dan za dnem se ponavlja, komu bi rezali, komu zmanjševali, saj se ve komu, lahko prav vsem, razen sebi … lepo in prav, do neke mere, toda če bomo govorili le o tem, – verjemite – nekega dne ne bo več kaj rezati. Proračun na papirju bo preživel, v praksi pa bomo dobili nove brezposelne. V Ajdovščini samevajo stavbe in proizvodne hale Primorja, stroji so se ustavili, zavod izplačuje nadomestila, država socialno pomoč, pri Karitas se trudimo, kot vemo in znamo … Medtem pa so na naših gradbiščih tuja imena, domačine pa zavod pošilja v Avstrijo, Nemčijo … Ne, to ni dobro. Pogrešam besede: oživitev gospodarstva, pogrešam besede nova delovna mesta, pogrešam besede za pošteno delo, pošteno plačilo. A se res ne znamo zmeniti, je res potrebno, da nam pridejo to povedat drugi? Kar nam bodo povedali, vemo že sedaj, le v domačem kraju ne dovolimo nikomur biti prerok.
Vstopamo v leto vere, ko se bomo spraševali, ali verujem, v kaj verujem in kako iskreno verujem!? Ali znam v sočloveku poiskati Božjo podobo, ali poznam le žeblje, ki jih zabijam v roke, noge vsem, ki ne mislijo kakor jaz? Pokažimo vsaj katoličani, da je ljubezen tista, ki premaga vse. Bodimo verodostojni in pokažimo svojo vero vsak dan, ne le v nedeljo. Naj vam prišepnem, kaj je potrebno: “Ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe”.
Pa vse dobro vam želim!
Jožica Ličen
Preberi tudi
