(Ne)običajni referendum

Italijanski državljani smo ta konec tedna spet poklicani na volišča. V nedeljo, 8. junija, in v ponedeljek, 9. junija, naj bi se vsi državljani, ki imajo volilno pravico, odpravili na volišča in glasovali o kar petih razveljavitvenih referendumih glede dela, varnosti na delu in državljanstva. Referendume so predlagale in podprle številne sindikalne organizacije, zlasti CGIL, in nekatera civilna gibanja. Za veljavnost referendumov, ki so razveljavitveni, kar pomeni, da se glasuje o črtanju (v celoti ali delno) obstoječega zakona ali člena, bo treba sicer doseči kvorum, tako da se mora volitev udeležiti vsaj 50 % + en volilni upravičenec. Prvič bodo lahko sodelovale tudi širše skupine volilcev, ki začasno prebivajo zunaj svojega stalnega prebivališča, kot so na primer študentje. Torej, da povzamemo, gre za pet referendumskih vprašanj – štiri za povrnitev dostojanstva in varnosti na delu, eno za pravočasno in krajše priznavanje državljanstva. Glasovanje je osebno, svobodno in tajno. Vsak državljan bo prejel pet glasovnic, vsako drugačne barve. Če bomo na njej obkrožili da, bomo glasovali za razveljavitev zakona, če bomo izbrali ne, pa bomo glasovali, da se zakon ohrani v sedanji obliki. Kot vsakič, ko so v Italiji volitve, že vemo, da se bomo soočali z običajnim “problemom”, in sicer z izredno nizko volilno udeležbo. To je dejstvo, ki je tako zakoreninjeno v navade te države, da ga vsi pričakujemo in nobenega ne preseneti več. Z leti namreč opažamo pomembno upadanje volilne udeležbe in sploh ne kaže, da bi se stanje izboljševalo. Da sta se svet in družba v letih spremenila, ni dvoma, generacije se spreminjajo in spreminja se njihov odnos do socialnih in družbenih vprašanj. Pred nekaj dnevi smo v Italiji praznovali dan republike. 2. junija 1946 so ljudje v neskončnih vrstah čakali, da bi lahko oddali svoj glas in izbrali republiko. Kaj se je torej v letih spremenilo? Zakaj je takrat ljudem bila tako pri srcu volilna pravica, danes pa večina sploh ne ve, kaj je referendum? Morda v svetu, kjer imamo vse, kar si želimo, na voljo v kratkem času, ne znamo več ceniti najpomembnejših stvari, toliko bolj vrednot, vrednot demokratične republike, ki temelji na delu. Poklicani smo torej, da izrazimo svojo voljo o trenutnem stanju dela v Italiji, da premislimo, ali ima delo in dostojanstvo delavca še vedno pomembno vlogo v naših življenjih. Se bo ta konec tedna končno kaj spremenilo, ko bodo lahko glasovali tudi študentje in drugi, ki bivajo izven občine? Bo to morda prelomna točka za državo, ki je do danes pokazala le malo resnosti in političnega udejstvovanja? Zagotovo vemo le, da nekateri predstavniki italijanske vlade pozivajo k neudeležbi volitev, to se pravi, naj državljani ne uveljavljamo svoje volilne pravice. Kaj pomeni, da sama vlada podpira državljane pri neuveljavljanju volilne pravice, lahko presodi vsak sam. Vsak pri sebi pa naj tudi razmisli, kaj pomeni oditi na volišče: če lahko konec tedna nameni izletu v naravo, lahko nameni trenutek tudi obisku volišča in odda svoj glas. Dokler ne bomo sami naredili prvega koraka, ne moremo pričakovati, da se bo kaj spremenilo. Državljani imamo pravico, predvsem pa dolžnost izvajanja volilne pravice, izražanja našega mnenja ter pravico boriti se za boljše življenjske in delovne razmere. Storimo to tudi za vse tiste, ki na delovnem mestu vsak dan tvegajo zdravje in življenje, ga celo izgubijo, za njihove družine, ki jim je delo za vedno odvzelo najdražje, ter za tiste, ki so se rodili ali nešteto let delajo v Italiji in ki bi radi postali italijanski državljani, a se vsak dan srečujejo z neštetimi težavami.