Aktualno

Nekaj misli o svetišču na Vejni

Nekaj misli o svetišču na Vejni

Prejeli smo / Piše Drago Štoka

Že dalj časa premlevam nekaj misli in svojih (lahko tudi čudnih) pogledov na Vejno in svetišče, ki je posvečeno Mariji, Materi in Kraljici, in to od novembra, zdaj že oddaljenega, l. 1959, kar pomeni, da bo to svetišče praznovalo prihodnje leto okroglo, šestdesetletnico delovanja oz. obstoja.
Kako pa gledamo mi (zamejski) Slovenci na to svetišče in njegovo zgodovino?
Osebno me vežejo na Vejno spomini še iz otroških let, ko smo tja gnali živino na pašo. Vejna je bila sestavni del kontovelske gmajne in bila, poleg ograd in njiv, ki smo jih imenovali Griže, Starsele, pri Kalu, skoro idealen prostor za dobro pašo goveda, pa tudi koz in oslov. Vsa ta živina je danes seveda izginila in na Kontovelu ni več sledu o teh živalih, ki so bile še v mojih otroških letih neobhodno potrebne za preživetje naših družin.
Na Vejno smo prignali živino že bolj proti poldnevu, saj se je najprej napasla na spodnjem delu kontovelske gmajne, to je pri Grižah in Kalu. Na Vejni in okrog nje je bila pod bori trava kar visoka in dobra za pašo. Spomnim se nadvse prijetnega zvonjenja, ki se je točno ob dvanajsti uri oglašalo najprej iz kontovelskega zvonika, potem pa skoro istočasno iz proseškega, spodaj v Barkovljah, proti vzhodu pa na Repentabru, v Zgoniku in celo na Opčinah. Bil je to pravi opoldanski koncert, ki ga ne bom nikdar mogel pozabiti. Takrat še ni bilo begunskega naselja sv. Nazarija ne svetišča na Vejni, bil pa je, kot je še danes, prelep razgled na ves Tržaški zaliv. V bližini Vejne so bili takrat še ostanki druge svetovne vojne, globoki rovi in okopi, na katere je bilo postavljeno protiletalsko topništvo, in kot otroci smo iskali in tudi našli marsikak vojaški predmet, celo ostanke granat in patrone smo staknili in se s temi (tudi nevarnimi) predmeti igrali, kot smo vedeli in znali.
Z Vejne, ki je na robu kraškega sveta, je bil pogled na morje nekaj enkratnega. Ves Tržaški zaliv, od Piranskega rtiča do Gradeža in Ždobe, je bil pod teboj, in če je bilo nebo povsem čisto, si videl tja do Benetk. Čudovit razgled takrat in čudovit razgled še danes, ko je tam, po nekem čudnem naključju sicer zraslo svetišče dokaj čudne arhitektonske oblike. Nekateri so tej moderni cerkvi prilepili vzdevek “likalnik”, drugi “sirček”, tretji pravijo, da spominja cerkev s svojo piramidno obliko na simbole masonerije oz. po slovensko prostozidarstva. Skratka, Tržačani in mi domačini nismo tega svetišča nikdar vzljubili. Vse do današnjih dni ne in tudi meni ni jasno, zakaj je pravzaprav tako. V svetišču samem imamo Slovenci, tržaški in drugi verniki, svoj stranski oltar, ki je posvečen svetima bratoma Cirilu in Metodu, pa se okrog tega oltarja, ki je v spodnjem delu svetišča, dobimo enkrat na leto in nič več. Sedanji rektor svetišča Luigi Moro, sicer Benečan po rodu, se trudi, da bi privabljal tudi slovenske vernike. O tem sem se tudi sam prepričal, ko sem na Vejno spremljal avtobus slovenskih vernikov iz Sel na Koroškem, ki so bili nad obiskom svetišča resnično navdušeni. Danes je gornji del cerkve obnovljen, spodnji del prav tako, čeprav tu in tam spominja bolj na muzej kot kakšen sveti kraj, park okoli svetišča je zgledno urejen, tudi nekaj slovenskih napisov je opaziti, čeprav bi si osebno želel, da bi bila dvojezičnost točna in zgledna.
Slovenci smo do svetišča zadržani tudi zaradi nečesa drugega. Nekdanji tržaški škof Anton Santin, ki je bil ideator in pobudnik gradnje svetišča, je baje mislil ta prostor posvetiti “Materi Božji, kraljici Italije”, pa mu to ni bilo dano, ker se je s posebno spomenico obrnil na Sv. sedež msgr. Jakob Ukmar, danes naš svetniški kandidat, in najvišjim cerkvenim oblastem s svojim izrednim teološkim znanjem dal razumeti, da to svetišče ne more biti posvečeno samo Italiji, ampak tudi drugim državam in narodom v Evropi, in je Sv. sedež prepričal, da je ovrgel prvotno namembnost in je bilo tako svetišče posvečeno (sic et simpliciter!) “Mariji Materi in Kraljici”. V zadovoljstvo vseh seveda, točneje skoro vseh, ker se nekateri s tem niso strinjali. A msgr. Jakob Ukmar je to “bitko” zmagal in mi, slovenski verniki, z njim.
A danes je to zgodovina in nima smisla, da bi se na preteklost vračali, tako kot delamo z drugimi dogodki okrog druge svetovne vojne, o katerih bi bilo prav, da o njej pišejo resnično objektivni zgodovinarji, ne pa politično ali ideološko obremenjeni ljudje, ki jim “zgodovinsko” pero služi bolj za objavljanje lastnih političnih tez kot pa za pravo resnico. To le mimogrede.
Svetišče na Vejni je tam in porušil ga ne bo več nihče, razen kakega potresa ali nove svetovne vojne, kar si pa seveda nihče ne želi. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

09.08.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!