“Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.”
Knjigosnedki (11)
S svetovanjem knjig se srečujem vsak dan. No, mogoče ni ravno svetovanje, ko gre za obvezno branje … Vsako leto, zdaj že dobrih deset let, moji dijaki prvih razredov (z izjemo tistih let, ko sem učila na nižjih stopnjah) preberejo Sofoklejevo Antigono. Kdor pozna vsaj kakšnega najstnika, ve, kako ga je težko motivirati k branju. Dela, ki spadajo v klasični kanon, so vendarle zahtevna, pogosto jezikovno zelo oddaljena od vsakdanje govorice, nemalokrat je jezik v teh delih tudi nekoliko zastarel, predvsem ko gre za starejše prevode. Pa vendar … ni vse staro za odpad! Predvsem pa ne, ko se v klasičnih delih pojavljajo vedno sodobna vprašanja o pravicah, etiki, medsebojnih odnosih …
Priznam, dijakom branje ne gre od rok. Sploh pa ne branje dramskih del. Prva reakcija dijakov je vedno mlačna in včasih celo odklonilna. Skupaj se potem poglobimo, opisujemo značaj Antigone in Ismene, ju primerjamo, razlagamo si njuni izbiri, se sprašujemo, ali smo bolj podobni Antigoni ali bolj Ismeni. Iščemo vzporednice z drugimi zgodovinskimi obdobji in aktualnostjo (čemur pri didaktiki književnosti rečemo aktualizacija). Skratka, ob literarnem delu skupaj razmišljamo. To so tisti trenutki v šolskem letu, ko se lahko začetna skepsa in nerazumevanje besedila spremeni v poglobljeno in kritično razmišljanje. Redki dijaki imajo po skupnem razmisleku isto mnenje o literarnem delu kot na začetku (priznajmo si, navadno so takšni tisti dijaki, k sreči redki, ki mislijo, da je dovolj prebrati obnovo dela). Po premisleku se skratka prvotna skepsa spremeni v bolj pozitivno mnenje. Delo so končno razumeli.
Antigona je stara več kot dva tisoč štiristo let, a njena sporočilnost ohranja moč skozi vsa ta stoletja. Ali je človeški zakon, ki ga v drami predstavlja Kreon, nad zakonom bogov? Seveda ne bomo v sodobnosti iskali bogov iz antičnega sveta, a neko etiko človeškega dostojanstva pa lahko najdemo. Zato se vedno znova sprašujemo, ali so zakoni nekaj a priori dobrega ali so mogoče le odraz človeške želje po podreditvi drugih. Kaj se zgodi, ko se zakoni oddaljijo od tega, kar so nenapisani zakoni etike in morale, ki vsakemu človeku pripisujejo dostojanstvo in veljavo? Ali je prav, da se Antigona upre, ker verjame, da so bogovi na njeni strani? Ali se lahko upremo zakonom, če so ti neskladni z našimi vrednotami? Vzporednice z 20. stoletjem so na dlani, vendar po premisleku ugotavljamo, da so tudi v 21. stoletju ta vprašanja še kako aktualna!
Ista vprašanja, ki se nam kot bralcem porajajo ob branju dramskega dela, se nam porajajo ob branju stripa. Leta 2023 je v sklopu projekta Klasiki v stripu pri Galarni izšel strip Antigona Daniela Chmielewskega, v slovenski izdaji je besedilo prevod Kajetana Gantarja. S svojo likovno podobo in neposrednostjo pomaga prav tistim skeptičnim mladim bralcem, ki se jim svet zrelejše literature šele razgrinja pred nogami, da samozavestneje vstopijo v književne dobrave, sočasno pa je lahko odlična odskočna deska za vstop v svet stripov in risoromanov za vse, ki še gojijo nekaj skepse do tega žanra. Skratka, če je od vaših šolskih let minilo veliko ali malo let, vas vabim, da v roke vzamete Antigono v stripu: stare modrosti v moderni preobleki.
