Navdihujoč večer dekliškega petja, nastop Dekliškega zbora sv. Stanislava iz Ljubljane

Polnozvočnost, petje z navdušenjem in glasbenim zavedanjem, poglobljena in dovršena glasbena in odrska izvedba, glasovna in intonančna stabilnost, samozavestna prepričljivost podajanja vsebine skladb, ljubezen do petja, ženska energija – to je le nekaj oznak, ki bi jih lahko pridali ponedeljkovemu goriškemu koncertu Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije Ljubljana, izvrstnega slovenskega dekliškega sestava, ki ga uspehi na mednarodnih tekmovalnih in festivalskih odrih od Kansas Cityja prek Barcelone, Baskije, Osla, Madžarske vse do Tajvana uvrščajo v sam vrh svetovnega mladinskega zborovstva.

Triinštirideset deklet pod vodstvom zborovodje Helene Fojkar Zupančič je poslušalce, zborovske navdušence, v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž osvojilo takoj, s prihodom na oder, in jih v glasbenem pričakovanju ni razočaralo do zadnjega tona, odpetega izza odrske zavese. Pevke so ponudile program trinajstih skladb z dvema dodatkoma, ki so jih v celoti zapele na pamet. Predstavile so priredbe skladb iz slovenskega, mehiškega, madžarskega in quebeškega ljudskega izročila, dve noviteti (Makor, lo Pinto), dve sakralni deli (Pärt, Hayes), skladbi iz tradicije gospela (Smiley, Hogan), izrazito melodično skladbo Jana Trilerja Ladjice želja in Becovo priredbo Abbine uspešnice Money Money Money. Pele so v šestih jezikih (slovenščina, angleščina, latinščina, španščina, madžarščina in francoščina); a capella in ob klavirski spremljavi Blaža Pirnata, tudi solistično in v manjših zasedbah; od enoglasnih in predirnih grlenih ljudskih napevov do polnozvočnega in zahtevnega večglasja v vseh spektrih dinamične in tonske lestvice. Skladbe, večinoma koreografsko obogatene z ravno pravšnjim odrskim gibom, so izvajale v klasični zborovski postavitvi, nekajkrat tudi razporejene po odru v dovršenih koreografijah, premišljenih do končnega spusta rok že med aplavzom. In aplavzi po vsaki skladbi so doneli krepko in dolgo, z neprikritim odobravanjem.

Profesionalen nastop tako z glasbenopoustvarjalnega kot izvedbenega vidika je dopolnjevala vidna vez med pevkami in zborovodjo Heleno Fojkar Zupančič. Ta že trideset let s svojo glasbenopedagoško metodo skrbi tako za glasbeno in pevsko rast letno menjajočih se generacij deklet od 2. do 4. letnika gimnazije kot tudi za vokalno odkrivanje in napredek vsake posamezne pevke, ustvarjanje povezane skupine ter učenja različnih vlog žensk. Socialna razsežnost in pomen pevske zasedbe sta dirigentki namreč izredno pomembna, nezanemarljiva, kar je podrobneje razložila za jesensko številko revije Praznična, ki je kot naročeno prišla pod roke tik pred koncertom in od koder povzemamo nekatere njene izjave. Helena Fojkar Zupančič je namreč prepričana, da biti del zbora ne pomeni samo marljivega pevskega dela na rednih in intenzivnih vajah, urjenje intonacije, težkih prehodov in zvoka: “Zbor je za dekleta seveda tudi šola pozornosti, discipline in zvestobe. Je tek na dolge proge, šola poslušanja, medsebojnega prilagajanja in medsebojne podpore.” Na tak način, pa tudi z druženjem na vajah, koncertih, turnejah se gradi skupnost, v kateri nobeni ni težko biti tudi samo mlad človek s svojimi čustvi, krhkostjo ter sprejemati lastno in skupinsko nepopolnost. O delu z dekleti, ki pred njenimi očmi rastejo v ženske, in svoji vlogi pri tem pa razmišlja: “Zdi se mi, da jih zbor opogumlja k temu, da je v redu, da si krhka, da je lepo, da zasiješ kot dama, da moraš znati biti kraljica in tudi Amazonka – bojevnica! V življenju potrebujemo vse to.” V skupini, ki spodbuja medsebojno povezovanje in sprejemanje, uči veščin za življenje, kjer se poje z ramo ob rami in z roko v roki, se tako lahko zgodi pevski čudež, tisto, kar si želi vsak zborovodja: “Ko zbor postane eno telo in en duh, ko začne skupaj dihati na telesni in duhovni ravni, se zgodijo milostni trenutki. Takrat postanemo medij za glasbo. Takrat lahko glasba skozi nas spregovori.”

V ponedeljek smo v centru Bratuž poslušali več kot zbor in več kot glasbo, ki jo uspe v Dekliškem zboru sv. Stanislava vzbuditi roka Helene Fojkar Zupančič. Poslušali smo glasbo povezane skupine, v kateri vsaka članica, vključno z dirigentko, z zaupanjem deli svoje pevske, osebnostne in duhovne izkušnje, da skladbe oživijo na samo njim lasten način. Koncert v veselje vseh poslušalcev ter v navdih in zgled vsem zborovodjem in pedagoškim delavcem.