Nauk za vse
Kdor si je ogledal odprtje paraolimpijskih iger in večerni mimohod državnih reprezentanc po pariških ulicah, je bil gotovo presenečen nad veseljem in srečo, ki so ju izžarevali obrazi udeležencev. Gledalec bi pričakoval bolj resne obraze, primerne nesreči, ki je vsakega od njih zadela v življenju. V resnici tako širokih in prisrčnih nasmehov nismo videli niti pri onih zdravih atletih. Mimohod je bil lep nauk za nas vse. Včasih se vsi nesrečni (preveč?) pritožujemo zaradi raznih bolečin, poškodb ali celo prehladov ipd. tudi takrat, ko nelagodno stanje ni preresno. Mogoče se nam celo zdi, da nas je usoda hudo zaznamovala.
Športniki, ki smo jih gledali v sprevodu, so fizično prizadeti za vse življenje, nekateri hudo pohabljeni. Pokazali so nam, kako se človek lahko pogumno odzove na nesrečo in kako šport lahko pri tem pomaga. Ob teh ganljivih športnih trenutkih in dosežkih se zavemo, da se prepogosto ustavimo pred oviro, misleč, da je ni mogoče premagati, v resnici pa je to le omejitev, ki jo postavljamo sami sebi. Pomislimo le za hip, kakšne ovire so premostili paraolimpijci … Atleti, ki so dosegli normo za nastop v Parizu, so prav z veselimi obrazi izrazili tudi hvaležnost, da so se lahko srečali z vrstniki z vseh dežel in da je ves svet pozoren nanje. Vse to razveseljuje in daje kanček upanja današnji družbi, ki je še vedno premalo empatična in vedno bolj individualistična. V tem smislu so paraolimpijske igre v Parizu naredile velik korak naprej: velika je bila investicija vanje, velika tudi promocija dogodka in nenazadnje jih je spremljalo res veliko gledalcev. Pomemben znak za socialno vključenost, raznolikost in pravzaprav za družbo nasploh.
