Nasmejano pri predsedniku Pahorju
Novi diplomatski predsednik republike Borut Pahor je prejšnji teden okoli svoje predsedniške mize zbral vse predsednike parlamentarnih strank. In zdelo se je, kot da se je zbrala vesela druščina na gostiji pri Babette. Sami nasmejani obrazi, kot da bi jih čakalo gurmansko kosilo in ne trnjeva pot sporazumevanj in psiholoških izigravanj. Politiki niso igralci (čeprav bi radi bili): dejstvo, da so bili nasmeški povsem umetni in izsiljeni delno s strani predsednika republike in delno s strani kamer, je tako močno zbadalo v oči. Nekateri od njih so skušali pred novinarji celo duhovičiti in zbijati šale. A vtis ni bil kaj dosti boljši. Nasprotno. V zraku je bilo mogoče občutiti napetost, kot bi režiser srečanja ne bil Borut Pahor, ampak Agatha Christie. Pa saj bi to še nekako šlo: Umor na Gregorčičevi ali nekaj podobnega.
Pahor, koordinator za majhne korake
V isti sobi so bili predsednik vlade Janez Janša, prvi od koalcijskih upornikov Gregor Virant, ostala dva izstopajoča predsednika Karl Erjavec in Radovan Žerjav, edina še premierju lojalna partnerica Ljudmila Novak in dva opozicijska predsednika, Igor Lukšič in Alenka Bratušek. In seveda predsedujoči, predsednik Pahor. In uspelo mu je preprečiti (verbalni) teksaški pokol z motorko med predstavniki slovenskega parlamentarizma. Še več, seja se je sklenila s tremi dokaj jasnimi zavezami. Ne gre sicer za rešitev vprašanja vlade, niti za rešitev Slovenije iz finančne krize. Gre vseeno za tri ukrepe, ki jih mora Slovenija nujno in v kratkem sprejeti. Povedati je tudi treba, da ne gre za tiste ukrepe, o katerih se je v prejšnjih tednih največ govorilo, ampak o drugih, ki so sicer zelo pomembni, a še vedno ne tako bistveni za ohranitev popolne finančne in proračunske avtonomije. Drugič velja še podčrtati, da predsedniki strank pri Borutu Pahorju niso dosegli nobenih kompromisov, ampak samo trdno zavezo, da bodo omenjena tri poglavja soglasno rešili. Tretjič, v pretres je treba vedno vzeti ugotovitev, da je med dobrimi namerami in sklenjenimi dogovori še veliko poti. Ampak, kljub temu, tisto dopoldne pri predsedniku je bilo vseeno koristno. Vsaj za to, da so slovenski politični igralci naredili korak naprej, pa čeprav zelo majhnega.
Hrvaška, trg dela, spremembe referendumske zakonodaje
Hrvaški vstop v EU, reforma trga dela in sprememba v referendumski zakonodaji. To so tri točke, o katerih so se na sestanku pri predsedniku republike dogovorili, da jih bodo parlamentarne stranke enotno sprejele. Vsi so pred sejo in po njej tudi jasno povedali, da bi si želeli na sestanku poglobiti tisti dve ključni vprašanji za kratkoročno in srednjeročno preživetje, sanacijo bank in prodajo državnih deležev v gospodarstvu. Tukaj pa ni šlo: formalni izgovor je seveda bil, da obstajajo različni pogledi na izvajanje tega pomembnega in delikatnega gospodarskega procesa. Resnica pa je, da je pri takih vprašanjih in predvsem vsotah denarja, ki se okoli teh vrtijo, enostavno preveč apetitov in preveč interesov. Državnega premoženja je približno 11 milijard evrov, prodaja bank pa v sebi skriva tudi izjemno “skrivnost” slovenskega bančništva: kdo je blagoslavljal milijardne neracionalne kredite, ki so slovenske banke spravili na beraško palico. Skratka, okoli teh dveh vprašanj nikoli ne bo kakršnegakoli soglasja.
Reforma trga dela – še en uspeh za Vizjaka?
Kaj pa tista tri poglavja, kjer soglasje obstaja? Prvo je reforma trga dela. Oblikovanje konsenza okoli tega vprašanja pomeni za ministra Vizjaka (delo, družina in socialne zadeve) uspešno izpeljavo še enega zahtevnega projekta, potem ko mu je pred časom uspelo pod streho pospraviti pokojninsko reformo. Vizjakov trg dela predvideva enotno obliko pogodbe za zaposlitev za nedoločen čas, ki bo omejila druge oblike negotovega in tveganega zaposlovanja. Hkrati naj bi ta reforma, predvsem v zgodnjem obdobju zaposlitve delodajalcu omogočala lažje odpuščanje. To so sicer v zelo grobih okvirih poudarki zakona o delovnih razmerjih, ki je že pred okroglo mizo pri Pahorju dobil precejšnjo podporo. Janševi vladi je na tak način (torej z dogovorom s socialnimi partnerji in opozicijo) v zadnjem letu skozi parlamentarno sito uspelo spraviti ne samo pokojninsko reformo in v kratkem predvidoma še reforme trga dela. Tukaj sta še dva ukrepa za zmanjšanje proračunske porabe: zakon o urejanju javnih financ (Zujf), ki je znižal plače v javnem sektorju za povprečno 4 odstotke, in sprejetje proračunov za leto 2013 in 2014, ki prinašata še dodatno znižanje mase plač v javnem sektorju za 5 odstotkov.
Manj sporni referendumi in hrvaški pristop v EU
Sprememba referendumske zakonodaje je tudi nujen ukrep: doslej so namreč skozi referendumsko sito šli vsi ukrepi tiste strani, ki ji je uspelo nagovoriti svoje volivce, naj gredo na volitve. Pa čeprav volivci največkrat sploh niso poznali vsebine referendumskega vprašanja. Tako se je dogajalo, da so se sprejemali zakoni na podlagi 15- ali 20-odstotne prisotnosti na voliščih na referendumski dan. Glede takih spememb še ni povsem jasno, kam naj bi slovenska zakonodaja po novem šla. Govorilo se je o uzakonitvi 35-odstotnega praga volilne udeležbe ali o povečanju števila potrebnih podpisov za razpis samega referenduma (in celo o odvzemu pooblastil poslancem, da ga lahko sami skličejo). Nova Slovenija je že od začetka nasprotna 35 odstotnemu pragu, Pozitivna Slovenija pa je dalj časa svoje soglasje pogojevala z dejstvom, da se reforma referendumov uvede šele z letom 2015, ko bi potekel mandat sedanje vlade: tudi za tem so bile politične računice. PS je namreč takrat še računala, da bo z referendumom lahko porušila načrt slabe banke in državnega holdinga.
Soglasje Hrvaški za vstop v EU pa tudi ni nobena posebej sporna odločitev, predvsem v luči dejstva, da se vprašanje o meji rešuje posebej na arbitraži. Sporna v tem kontekstu bi bila kvečjemu še odločitev o vračilu sredstev iz Ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem. Ker pa je hrvaški vstop v EU precej večja in pomembnejša zadeva od dvostranskih nesoglasij, ni dvomov, da bo za slovenski placet poskrbela Evropa, če že drugače ne bo šlo. Reševanje spora s pomočjo strokovnjakov Franceta Arharja in Zdravka Rogića je bil korak v tej smeri. Zadnja poteza slovenskega premierja Janeza Janše, ki je iz te igre izločil zunanjega ministra Karla Erjavca, pa je izključno (nepotrebno) stopnjevanje notranjepolitične temperature, ki s slovensko-hrvaškimi odnosi nima ničesar.
Andrej Černic
