‘Naši otroci bodo še naprej živeli v slovenskem duhu’
Slovensko kulturno društvo Barkovlje je danes nezamenljiv člen slovenske narodne skupnosti v tem mestnem predelu. O delovanju društva in še o marsičem smo se pogovorili s predsednico Sandro Poljšak, ki društvu predseduje že veliko let.
Kakšno je danes stanje ‘slovenskega duha’ v Barkovljah?
Pravijo, da je naše društvo med najbolj aktivnimi v mestu, in to nam je v veliko spodbudo. Stanje se je v letih precej spremenilo. Barkovljanov, ki so Slovenci, ni veliko: starejši se s težavo premikajo, nekaterih žal več ni med nami, mladi pa se selijo drugam zaradi študija, ker iščejo delo, ali iz družinskih razlogov. Moram pa povedati, da, ko se vrnejo v Barkovlje k sorodnikom, pridejo tudi mimo društva. To pomeni, da jim ni vseeno, da so zapustili domači kraj in domačine. ‘Slovenski duh’, kot ste ga imenovali, še obstaja in s skupnimi močmi bomo zagotovili, da bodo naši otroci v tem duhu živeli še naprej.
Poglejmo v zgodovino. Kako se je slovenska prisotnost razvijala, krepila in manjšala v Barkovljah?
Ob priložnosti poimenovanja osnovne šole po Finžgarju je društvo izdalo zanimivo brošuro o Barkovljah in Barkovljanih. Ker je argument precej zajeten, se točnih podatkov ne spomnim. Lahko pa povem, da so bile Barkovlje v preteklosti redko naseljeno področje, verjetno zaradi strmega pobočja. Cest ni bilo, bili so klanci. Iz zgodovinskih virov lahko ugotovimo, da so se naši predniki naselili v Barkovljah že v 14. stoletju. Barkovlje so potem postale vas, zgradili so železnico, dobili smo obalno cesto in Furlansko cesto, ki so jo naši predniki imenovali Bela cesta, kopališča, rasli so stanovanjski bloki, vile, ustanavljali so podjetja. Iz ekonomskih razlogov se je k nam začelo seliti veliko tujcev in naša vas se je spremenila v predmestje. Slovenci smo bili in smo še in čeprav nas je malo, se naša prisotnost občuti v kulturnem in verskem življenju.
Sedaj pa o preteklosti društva. Iz katerih vzgibov je nastalo Slovensko prosvetno društvo Barkovlje?
Naši predniki so delovali v Prosvetnem društvu Barkovlje. Takoj po osvoboditvi leta 1945 je barkovljansko društvo zopet zaživelo, v 80. letih so ga poimenovali v Slovensko kulturno društvo Barkovlje. Tako se imenuje še danes. Društvo je bilo že takrat tesno povezano z osnovno šolo in je leta 1982 odigralo važno vlogo pri poimenovanju šole po Finžgarju. Takrat sem jaz obiskovala četrti razred. Spominjam se, da se je dan pred poimenovanjem vnel v šolskih prostorih požar. Barkovljani so s skupnimi močmi odnesli razstavni material v društvo in slavje se je odvijalo na najboljši način.
Kako sta se društvo in njegova dejavnost v letih spreminjala?
Odkar aktivno sodelujem v društvu, moram povedati, da si vsi odborniki in marsikateri člani prizadevajo, da bi bili društveni prostori, notranji in zunanji, čim lepši, varni, čisti in udobni. Vsi delamo prostovoljno, seveda, ker je prispevkov vedno manj. To občutimo v zadnjih letih, ko je prišlo do krize in denar na razpolago za kulturo žal primanjkuje. K sreči imamo dva pokrovitelja, ki nam pomagata in nas spodbujata, in sicer Zveza slovenskih kulturnih društev in Slovenska prosveta. Tudi Zadružna kraška banka podpira naše izredne pobude, od Dežele tudi nekaj dobimo. Zaradi skromnih sredstev moramo nuditi take kulturne dogodke, ki pritegujejo veliko število ljudi. Stalno moramo biti na tekočem z novostmi, ki jih uvaja država in to delo je zamudno, odvečno in dolgočasno. Po drugi strani pa je priprava večerov vedno večji izziv v pozitivnem smislu. In tu pridejo na dan kreativnost, domišljija, nove ideje. Spremenil se je tudi način obveščanja o dogodkih. Ni samo časopis ali radio, je tudi sporočilo po telefončku, elektronska pošta, spletna stran, ki jo pripravljam. Dela je še veliko, vse se zelo hitro spreminja.
Kdaj ste postali predsednica SKD Barkovlje in kaj vam ta izkušnja družbene in narodne angažiranosti pomeni?
Ko se je nekdanji predsednik Jagodic odpovedal dolgoletnemu predsedništvu, ni bilo kreganja, kdo mu bo nasledil. Si lahko sami predstavljate, zakaj… Opogumila sem se in se javila, da bi rada poskusila, če mi bo kdo pomagal in bil ob strani, vsaj na začetku. Vsi odborniki so to storili. Jaz pa sem poslušala nasvete, opazovala in si nabirala izkušnje. Ni bilo lahko, ker sem po značaju bolj zaprta, vendar sem delavna, resna in natančna, z izkušnjami sem zrasla in letos sem bila izvoljena za predsednico že trinajstič. Vem, da je vloga predsednika pomembna. Naj pa podčrtam, da je vse, kar smo opravili, rezultat dobrega teamskega dela. Ni vedno lahko uskladiti osebnega življenja z društvenim delovanjem in prav zaradi tega se vsem odbornikom iz srca zahvaljujem, da so tako požrtvovalni.
Kdo pravzaprav zahaja v Barkovljansko društvo? Ali slovenski ljudje še čutijo potrebo po tovrstnem društvenem druženju?
Vse, kar smo doslej priredili, je bilo dobro obiskovano. Prireditve, ki jih ponujamo, so raznolike. Skušamo zadovoljiti vse. Včasih se zgodi, da je na teritoriju veliko drugih ponudb, takrat je manj obiskovalcev. Se pač tudi to dogaja. Vsega ne moremo predvidevati. K nam ne zahajajo samo Barkovljani. Marsikdo se spusti dol s Krasa ali se pripelje k nam iz mesta. Imamo srečo, da je pred društvom veliko igrišče, ki ga ob kulturnih večerih uporabljamo kot parkirišče. To je res dragocena stvar. V društvo zahajajo tudi mladi: od otrok do univerzitetnih študentov. Vsem nekaj nudimo: pravljico, zborovsko srečanje, predavanje, gledališče… To je zelo važno, ker so mladi naša prihodnost. Mogoče je kdo med mladimi, ki bo stopil v odbor. Delamo v to smer.
Kako je potekala zadnja sezona društva in kaj snujete za prihodnjo?
V zadnji sezoni smo se nadelali. Stalnice so že vrsto let pohod “Zoro Starec” po barkovljanskih klancih, procesija v čast Rožnovenske Matere božje, predbožični sejem, dan slovenske kulture, počastitev msgr. Škabarja, po katerem je poimenovan vrtiček pri pristanišču v Barkovljah, počastitev padlih, pokušnja domačega kruha in vina, vezenje svetoivanskih venčkov. Organizirali smo tečaj angleščine in slovenščine. Za osnovnošolce in srednješolce je že četrto leto delovala gledališka delavnica v sodelovanju z društvi Slavko Škamperle od Sv. Ivana in Ivan Grbec iz Škednja. Otroci so imeli tudi pevske vaje v Glasbeni kambrci pod mentorstvom Tine Renar, Ženska vokalna skupina Barkovlje, ki je nastala leta 2013, pa je s svojim raznolikim repertoarjem marsikje nastopala in žela veliko uspehov. Vodi jo Aleksandra Pertot. Podelili smo dve častni članstvi uglednima domačinoma: Marinki Pertot in Vanji Lokar. Poleg vsega tega smo imeli še predavanja, gledališke predstave, pozdrav pomladi z opernimi pevci in še bi lahko naštevala. V prihodnji sezoni tudi ne bomo počivali. Ne bom zopet vsega naštevala, kaj bomo ponudili članom in obiskovalcem. Rada bi pa poudarila, da bomo naslednje leto praznovali 10 let delovanja Glasbene kambrce.
Kako se delovanje SKD Barkovlje veže na dejavnost Pomorskega kluba Sirena in krajevne slovenske osnovne šole? Kakšno vlogo pa ima pri društvenem dogajanju versko življenje v Barkovljah, ki ima na srečo še vedno tudi slovenski pečat?
Naši člani so tudi člani Pomorskega kluba Sirena. Odnosi so vedno bili dobri. Ko smo društvo preurejali, nam je Sirena dala na razpolago dvorano za prireditve, da bi se kulturno življenje nadaljevalo. Za to smo jim zelo hvaležni.
Osnovna šola in vrtec imata društvo na razpolago za božičnico, miklavževanje, pustovanje in zaključno prireditev. Združenje staršev, ki so ga ustanovili pred nekaj leti, je zelo aktivno in za malčke marsikaj organizira. Osnovnošolci in učiteljice sodelujejo s pesmijo in poezijo pri počastitvi padlih na pokopališču, kjer je spomenik.
V našem statutu piše, da ima društvo odgovornost za ohranjanje tradicij. Prvo nedeljo v oktobru praznujemo rožnovensko Materbuažjo v spomin in zahvalo za odpravo kolere, ki je razsajala v Barkovljah leta 1855. Procesija je priljubljena in tudi zelo lepa, saj se deklice in dečki, pa tudi odrasli oblečejo v narodne noše, ki jih hranimo v društvu. Ob tem prazniku, pa tudi za Božič, Veliko noč, obhajilo in za praznik sv. Jerneja zadonijo glasovi barkovljanskega zbora.
IG
