Dan emigranta – poklon čedermacem in obeležitev 50. jubileja Beneškega gledališča

Na odru vsakoletnega srečanja Beneških Slovencev je v domači govorici zaživel hvaležnosti poln pogled v preteklost, govorniki pa so na teh osnovah razmišljali o prihodnosti

S poklonom zadnjima čedermacema, don Božu Zuanelli in don Marinu Qualizzi, ki sta nas zapustila v preteklem letu, se je letos v Čedadu začel 62. Dan emigranta. Pod fotografijo pokojnih so pevci MePZ Rečan – Aldo Klodič v intimnem vzdušju, s svečami v rokah, zapeli ganljivo pesem beneških izseljencev Oj božime. Srečanje izseljencev, domačinov in prijateljev iz celotne Furlanije – Julijske krajine ter Posočja so organizatorji posvetili spominu na odločilno vlogo župnikov v temnih časih za Slovence na Videmskem, večer pa je zaznamoval pomemben jubilej: Beneško gledališče, ki je od svojih začetkov neločljivo povezano z Dnevom emigranta, je ob tej priložnosti obeležilo 50 let delovanja. Prav ob Dnevu emigranta leta 1976 so njegovi člani prvič stopili na odrske deske.

V pol stoletja je skupina postavila na oder več kot sto zgodb, tesno prepletenih z življenjem, zgodovino in vsakdanom Benečanov. Na odru najpomembnejšega vsakoletnega dogodka za rojake iz videmske pokrajine, ki se je tudi letos odvijal 6. januarja v čedajskem gledališču Ristori, so se člani gledališke skupine predstavili z odlomki najbolj znanih in priljubljenih predstav, med drugim tudi s srečnim koncem prve uspešnice, komedije Beneška ojcet. Pokazali so, da posebnost in moč Beneškega gledališča ostajata zvestoba domači govorici in tematiziranje krajevne zgodovine, ki ju skupina ohranja in prenaša skozi gledališko umetnost.

Prek odlomkov in povezovalnega besedila, ki ga je prav tako v beneškem narečju prebirala povezovalka večera in predstavnica Beneškega gledališča Cecilia Blasutig, so prisotni lahko spoznali začetke skupine. Ta je zrasla iz dela z otroki, s katerimi je župnik Mario Laurenčič pripravljal božičnice in krajše prizore ob vaških praznikih. Naposled se je tudi med odraslimi rodila želja, da bi se družili in skupaj ohranjali slovensko kulturo. Uporaba narečja je bila sprva praktična – domačinom je bila bližja in razumljivejša od knjižne slovenščine –, danes pa je zavestna odločitev. Gre za prizadevanje, da bi se narečje ohranilo, aktivno uporabljalo in prenašalo na mlajše rodove. “Narečje ni folklora, je identiteta,” je poudarila povezovalka večera ter dodala, da je molk edini pravi sovražnik jezika. “Naše besede ne bo varoval nihče drug – varovati jo moramo mi.”

Kulturni program letošnjega Dneva emigranta je nosil naslov Uon s pepela, ki simbolno povzema vztrajnost, trmo in sposobnost nenehnega ponovnega rojstva beneške skupnosti. Pomeni navezanost na domačo zemljo, spoštovanje zapuščine prednikov in zavedanje, da je obstanek mogoč le z aktivnim delovanjem. Kot je bilo slišati z odra: “Če smo danes še tukaj, je zato, ker smo trmasti, ker imamo radi vse, kar je našega, in ker spoštujemo to, kar so nam zapustili tisti pred nami.”

Beneško gledališče je v petdesetih letih nastopalo doma, po svetu med izseljenci in v Sloveniji, tudi na pomembnih festivalih amaterskih gledališč. Kljub temu pa skupina danes še vedno nima lastnega prostora, kjer bi lahko redno vadila in sprejemala gostujoče skupine, kot je med večerom povedala predstavnica skupine.

Dogodku prisostvovali ugledni gosti

Slavnostni govor na 62. Dnevu emigranta je imela Margherita Trusgnach, ki je pozvala k složnosti in solidarnosti (klikni in preveri več). Dogodka se je udeležilo tudi veliko kulturnih, političnih in družbenih predstavnikov. Med drugimi so bili navzoči senatorka Tatjana Rojc, deželni svetnik Marko Pisani, generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc, predsednik SSO Walter Bandelj, predsednica SKGZ Nives Cossutta ter poslanca Državnega zbora RS Danijel Krivec in Uroš Brežan, nekdanja župana občin Bovec in Tolmin. Prireditev, ki jo vsako leto pripravljata Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza za videmsko pokrajino, je tudi letos potekala pod pokroviteljstvom Občine Čedad, ki jo je zastopala županja Daniela Bernardi.

Ta je v svojem nagovoru uporabila slikovito metaforo reke Nadiže, ki teče čezmejno in “s seboj nosi naš jezik, našo identiteto in naše vrednote – vrednote, ki so jih morali tisti, ki so zaradi dela zapustili domačo zemljo, odnesti drugam, a so vedno ohranjali globoko povezanost z domačim krajem”. Prisotne je spodbudila, naj še naprej krepijo kulturno dediščino in skrbijo za zgodovinski spomin območja: “Poskrbimo, da bo to vodilo k ponovnemu rojstvu teh krajev.”

Podčrtan je bil pomen čezmejnega sodelovanja

Po nekaj letih se je Dneva emigranta znova udeležil tudi podpredsednik Vlade RS in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Poudaril je pomen skupnosti, ki presega meje: “Skupnost ni stvar geografije, ampak srca. Slovenci smo doma tam, kjer je doma slovenska beseda in slovenska pesem.” Ob čestitkah Beneškemu gledališču je izpostavil pomen čezmejnega sodelovanja ter spremembe krovnega zakona, ki omogočajo sofinanciranje Evropskih združenj za teritorialno sodelovanje (EZTS). Napovedal je tudi nova sredstva za manjšino z željo, “da bi Slovenke in Slovenci ostajali doma in krepili bogastvo tega prostora”.

O nastajajočem EZTS, ki bo povezalo obmejne občine videmske pokrajine in Posočja, je spregovoril predsednik Skupnosti gorskega območja Nadiža in Ter Antonio Comugnaro. Poleg pozdrava in voščila v slovenskem narečju je napovedal podpis pisma o nameri za ustanovitev združenja, ki bo 17. januarja v Kobaridu. EZTS po njegovih besedah predstavlja zgodovinski korak za območje, ki je meje dolgo doživljalo kot ločitev, zdaj pa jih spreminja v mostove sodelovanja. Združenje ponuja stabilno institucionalno povezovanje pri soočanju s skupnimi izzivi, kot so odseljevanje, socialna kohezija, lokalno gospodarstvo, trajnostna mobilnost in kakovostno kmetijstvo. Ob tej priložnosti je spomnil, da je zamisel za EZTS med obiskom v Kanalski dolini dal podpredsednik in minister Arčon, krajevni upravitelji pa so se potrudili, da bi zamisel konkretizirali.

Bogat program letošnjega Dneva emigranta je tako znova potrdil, da beneški prostor živi iz svoje besede, kulture in vztrajnosti, pa tudi, da se, kakor feniks, vedno znova dviga iz pepela.