Narodna samobitnost z evropskim obzorjem

SVETE VIŠARJE  Na 38. romanju treh Slovenij dr. Zvone Štrubelj o Trubarju in Kosovelu

Višarska Mati Božja je v nedeljo, 2. avgusta, sprejela lepo množico romarjev iz treh Slovenij, matične domovine, zamejstva in iz sveta. Osemintrideseto tradicionalno srečanje, ki ga prireja Rafaelova družba, sta letos vsebinsko zaznamovala pronicljivo osrednje predavanje dr. Zvoneta Štrublja, ki je skozi analizo Primoža Trubarja in Srečka Kosovela osvetlil pomen narodne samobitnosti in evropske širine za današnji čas, ter homilija apostolskega nuncija v Kanadi, nadškofa dr. Ivana Jurkoviča, ki je pri slovesnem bogoslužju podčrtal pomembnost ohranjanja krščanske identitete ter odprtosti v odgovornem sooblikovanju prihodnosti v spreminjajočem se svetu.

Po slovenski in evropski himni, ki ju je izvedel Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov, je zbrane ob svetišču v imenu Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi najprej pozdravil njen predsednik, g. Izidor Pečovnik. Pomenljive besede je nato romarjem treh Slovenij namenila državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch. Dejala je, da do srečanj “domoljubnih in dobro mislečih ljudi, ki so v sebi nosili ljubezen do lastnega naroda in svobodne misli”, prihaja na stičišču treh svetov že dolga desetletja, “ker niso smeli v domovino. In to samo zato, ker so hoteli svobodno in demokratično Slovenijo.” Z vrha Svetih Višarij jim je pogled segal čez meje in je polnil njihova srca z željo, da bi bila Slovenija samostojna država. Njihova hrepenenja so se pred 35 leti uresničila. Slovenija “je in mora biti skrbna mati vsem svojim otrokom: tistim, ki živijo v domovini, v zamejstvu in daleč na drugem koncu sveta”. Na Svetih Višarjah je čutiti, da “smo res bratje in sestre enega naroda”. Dr. Lambert Ehrlich, “eden od velikanov slovenskega naroda”, je o Svetih Višarjah zapisal, da “dokler bomo radi prihajali sem gor, lahko zaupno gledamo v bodočnost in že vidimo v duhu, kako povsod, kjer se razlega slovenska beseda, vstaja naš rod”.

Dr. Zvone Štrubelj

Besedo je nato prevzel dr. Zvone Štrubelj, slovenski izseljenski duhovnik, teolog, antropolog in “socialni humanist”, ki dobro pozna tudi našo stvarnost, saj je bil med letoma 1990 in 2000 župnik in dekan na Opčinah pri Trstu. Nato je odšel v Tübingen in Stuttgart, od leta 2012 do 2024 je vodil Slovenski pastoralni center v Bruslju in skrbel za Slovence v Beneluksu ter Parizu, konec leta 2024 je spet prevzel slovensko župnijo v Stuttgartu, kjer deluje še danes. V predavanju z naslovom Pot od Trubarja do Kosovela, ki ga je z osebnimi interpretacijami nekaj Kosovelovih pesmi obogatil koroški duhovnik in kulturni delavec Janko Krištof, je dr. Štrubelj pristopil do dveh velikih književnikov z antropološkega vidika. Čeprav sta živela v povsem različnih časovnih in življenjskih okvirih – Trubar na začetku 16. stoletja, Kosovel na začetku 20. stoletja –, ju je Štrubelj povezal kot sorodni duši, nemirna duhova in genija, ki sta vsak v svojem času utirala nove poti, presegala svojo dobo in v družbo prinašala novo kulturno usmeritev. Predavatelj je svojo analizo razdelil skozi pet ključnih dimenzij, ki jih je navdihnila Kosovelova misel iz pisma učitelju: “Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.”

“Moje življenje je moje.” S to trditvijo Kosovel ni mislil samo na osebno svobodo, svojega življenja ni dojemal kot sebično lastnino ali iskanje lastnega uspeha, temveč kot odgovornost in poslanstvo. Trpljenje Primorske pod fašizmom, duhovno praznino in krizo Evrope je doživljal kot lastno rano. Živel je po načelu, da življenje postane resnično “naše” le, ko ga podarimo resnici, lepoti in človeku. Bil je iskalec resnice, etične preobrazbe in glasnik novega človeka.

Enako eksplozivno energijo Štrubelj prepoznava tudi v življenju in delu Primoža Trubarja. Bil je ognjevit govornik in pridigar, slikovit in konkreten, bistroumen in kritičen, ki je v polnosti živel za druge, za resnico evangelija, za slovensko besedo ter izobraževanje dobrega slovenskega ljudstva.

“Moje življenje je slovensko.” Kosovelov domoljubni slogan je obenem njegova življenjska odločitev. Slovenskost ni bila vprašanje krvi, gospodarstva ali politike, temveč vprašanje jezika, kulture in odgovornosti do naroda. Kljub temu da je bil izjemno evropsko razgledan in je govoril pet jezikov, je ustvarjal v slovenščini, saj je bil prepričan, da mali narod lahko preživi le z močjo svoje kulture in jezika. Verjel je, da Evropa lahko ostane živa le z ustvarjalnostjo svojih posameznih narodov. “To je pomemben uvid, ki ga danes v Bruslju ne upoštevajo dovolj.” Biti Slovenec je za Srečka pomenilo “živeti etično, pošteno, odgovorno in ustvarjalno”.

Trubar je bil prvi, ki je rojake nagovoril z “moji lubi Slovenci”. Pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika se je trmasto zoperstavil “zapeljivi ideji” humanista in diplomata Petra Pavla Vergerija mlajšega, ki ga je nagovarjal, naj ustvari enoten jezik za ves slovansko-balkanski prostor. Trubarjeva odločitev za samostojen slovenski jezik je bila usodna in odločilna za našo narodno samobitnost.

“Moje življenje je sodobno.” Kosovel je bil vizionar, ki je živel in razmišljal pred svojim časom. Ni bil intelektualni statist ali knjižni molj, temveč se je neposredno odzival na čas velikih sprememb in na kruto stvarnost prve svetovne vojne, vzpon fašizma in družbene krivice. S svojimi ekspresionističnimi in konstruktivističnimi pesmimi (konsi) ter spremljanjem sodobnih filozofskih, umetniških, socialnih in političnih tokov, celo kvantne matematike in fizike, je postal del evropske avantgarde. Bil je kozmopolit, ki je sovražil provincialnost, bil je kritičen do nazadnjaštva, hlapčevstva in nacionalizma.

“Moje življenje je evropsko.” Evropsko pri Kosovelu ne pomeni le geografske enote, ampak predvsem duhovno, kulturno in etično razsežnost življenja. Kosovelova usoda je bila usoda Evrope po prvi svetovni vojni, “razdeljena, agresivna, duhovno ranjena, krvaveča”. Evropa je izgubljala človeka zaradi rastočega nacionalizma, materializma in imperializma. Kosovel je hrepenel po novi Evropi, ki bo zgrajena na človeku in njegovem dostojanstvu. Štrubelj to kritiko povezuje s sodobnim stanjem v Evropski uniji, ki pogosto zanemarja izvirnost posameznih kultur na račun površinske unifikacije.

Trubar je svojo evropsko širino dokazal z delovanjem v mednarodnem prostoru ter z idejo dialoga, izkazal se je tudi v vprašanju zbliževanja različnih krščanskih veroizpovedi in v vprašanju odnosa do islama. Prepričan je bil, da se ne bi rešili Turkov le z orožjem, temveč z besedo, z Božjo besedo in kulture. Zato je trdil, da bi morala iti Biblija, prevedena v cirilico, do sultanovega dvora.

“Moje življenje je večno.” Štrubelj je analiziral tudi zadnje trenutke življenja dveh velikanov. Trubar je v Derendingenu umiral predano in dostojanstveno, do zadnjega molil, se oklepal Svetega pisma in narekoval prevode v slovenščino. Pred smrtjo je ljudem odpustil dolgove in nato mirno zaspal v Gospodu dan pred praznikom apostolov Petra in Pavla. “Ganljivo, a ne? Tako umirajo svetniki.”

Tudi Kosovel je umrl na svet način. Ko mu je župnik prišel podelit maziljenje, ga je vprašal, ali bi prejel tudi obhajilo. Kosovel mu je odgovoril, da za “poslednje obhajilo” rabi še en dan, da se pripravi. Dve leti pred smrtjo je Kosovel v nekem eseju zapisal, da je slovenska beseda štirikrat spregovorila s svojo besedo in ustvarjalnostjo: s Trubarjem, Prešernom, Levstikom in Cankarjem. “Jaz bi dodal: ne štirikrat, ampak petkrat. Dodal bi še Kosovela.” Ker ima Štrubelj rad število sedem, je dejal, da je slovenska zemlja spregovorila tudi s slikarjem in “vizionarskim mistikom” Tonetom Kraljem, ki je “zarisal zemljevid slovenskega kulturnega-duhovnega prostora”. Zato “bodimo ponosni sinovi in hčere teh velikanov duha, ki so zelo konkretni smerokazi za neodtujljivo skrivnost posameznika, za slovensko narodno zavest, za dialoško odprtost in evropskost, za večnost”. Za zaključek je Štrubelj – s planinsko palico v roki – predstavil svojega sedmega kandidata za slovenski parnas: Simona Gregorčiča. Vsi navzoči so se mu takoj pridružili, ko je začel peti: “Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljevo ne dam in rajši ko krone cesarske cvetlice na glavi imam!”

Po slovesni sveti maši, ki jo je v svetišču ob somaševanju več izseljenskih duhovnikov daroval nadškof dr. Ivan Jurkovič, je bil še krajši kulturni program. Janko Krištof je podal še nekaj Kosovelovih biserov, z glasbo pa sta prireditev obogatila koroška vokalno-instrumentalna skupina Sanje in Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov.