Namig za izlet: Na Trstelj in Veliki Ovčnjak ali dva vrha na en mah

Ko nad zemljo zavlada megla, ki pritiska k tlom in bistveno zmanjša vidno polje, zrak pa postane težak zaradi visoke vlažnosti, človeka hitro zgrabi malodušje. V takem obdobju, kot smo ga imeli večino minulih dni, je najboljše zdravilo kakšna dobra knjiga, s katero se “počiš” na kavč in kot goba srkaš njeno vsebino. A tisti, ki smo telo navadili, da mora dobiti vsak dan vsaj manjšo porcijo intenzivnega gibanja, na kavču ne zdržimo prav dolgo. Kakšen dan počitka si seveda lahko vzamemo, največ dva, potem pa se začne pomanjkanje gibanja kazati v slabi volji, nerganju in živčnosti, ki se stopnjujejo. In edino, kar pomaga in nič ne stane, je iti ven, ne glede na vreme.

S tistim vse bolj popularnim, a tudi marketinško začinjenim rekom, da ni slabega vremena, ampak le slaba oprema, se lahko le deloma strinjam, ker če v res zagrizeni oblačnosti hodiš po robu kakšnega razglednega grebena, so občutki vse drugačni kot pod jasnim, sinje modrim nebom, ko se odpirajo panoramski bombončki daleč naokrog. In če smo že pri sapo jemajočih razgledih, potem velja omeniti dva zanimiva, hitro in enostavno dosegljiva vrhova, ki se dvigata nad Vipavsko dolino in s katerih lahko ob lepem vremenu z očmi potujemo daleč naokrog.

Prvi je 643 metrov visoki Trstelj, najvišji hrib na slovenskem Krasu in zadnji ter najvišji vrh tako imenovanih Črnih hribov, ki se, kot lepo piše v Wikipediji, dvigajo nad planoto Tržaško-Komenskega Krasa med Lipo in Opatjim selom ter padajo proti Vipavski dolini med Dornberkom in Mirnom. Zaradi ugodne geografske lege so na Trstelju postavili radijske in televizijke oddajnike/pretvornike, katerih stolp je viden daleč naokrog. Tik pod vrhom, 610 metrov visoko, se je mogoče okrepčati v Planinskem domu Trstelj oziroma Stjenkovi koči, ki nosi ime po narodnem heroju Antonu Šibelji – Stjenku.

Na ta z razgledi radodaren vrh, od koder je mogoče ob lepem vremenu s pogledom res potovati v vse smeri neba, vodi več poti. S kraškega dela iz Kostanjevice na Krasu, Temnice in Lipe, z Mirenskega Gradu, Lokvice ali Cerja po grebenu Črnih hribov, pa tudi iz Renč in Branika oziroma Pedrovega ali Dornberka čez Železna vrata. Če za izhodišče izberete Železna vrata, kjer je mogoče parkirati ob cesti, je do vrha Trstelja le raztegnjene pol ure hoje po dobro markirani enoslednici, kar pomeni, da vam ostane dovolj časa, da lahko v okviru istega izleta obkljukate še en vrh, in sicer Veliki Ovčnjak, ki se ponuja nedaleč stran.

S 567 metri višine je Veliki Ovčnjak sicer občutno nižji od Trstelja, a tudi z njegovega vrha se odpira čudovit razgled daleč naokrog. Pri Železnih vratih zavijemo na pot, ki vodi v nasprotno smer od tiste na Trstelj. Na tabli tik ob cesti je videti nekoliko zbledel napis “Ovčnjak 30 minut”. V isto smer gre tudi pot proti Pedrovemu in naprej proti Braniku. Dostop do Velikega Ovčnjaka, na katerega vrhu zaradi izpostavljenosti rado močno piha, zaznamuje strma, a kar široka pot mimo lovskih opazovalnic. Preden se teren postavi navkreber, je treba zaviti v desno navzgor, saj se spodnja markirana pot nadaljuje proti Pedrovemu.

Razen nevpadljive lesene klopce in široke poti, ki se z vrha spušča v dolino proti jugovzhodu, kjer je v daljavi videti Nanos, ni na njegovem vrhu ničesar, kar bi pričalo o človeški prisotnosti. Zato je karakter vzpetine prijetno divji, kar znajo ceniti predvsem ljubitelji in raziskovalci nekoristnega sveta. Nedaleč stran sta tudi Mali Ovčnjak in Sv. Katarina, a za nedeljski izlet je tudi osvojitev dveh vrhov, morda najprej Velikega Ovčnjaka, potem pa še Trstelja, kjer se lahko v Stjenkovi koči tudi nagradite s kakšno dobroto, več kot dovolj.

Ob slabem vremenu, kakršno je prevladovalo zadnje dni, je za ljudi, ki bi se na oba vrhova podajali prvič, morda res škoda časa in energije. Tisti, ki so si razglede s Trstelja ali Velikega Ovčnjaka že večkrat vtisnili v spomin, pa si, tudi ko oblaki onemogočajo občudovanje lepote in veličine narave, lahko privoščijo ta kratek izlet z dvema ciljema, ki ju povezuje ista izhodiščna točka – Železna vrata. Trstelj, podaljšan z RTV stolpom, je dobro obiskan, in tudi če vam uspe priti nanj v osamljenosti, vam bo na njegovem vrhu težko uspelo biti dalj časa sam. Ob koncih tedna je to praktično nemogoče. Obratno pa boste na najvišji točki Velikega Ovčnjaka težko srečali še koga.

Če ga pa boste, ga lepo pozdravite, kot se med planinci in pohodniki spodobi, a je tudi na poteh in vrhovih žal vse več takih, ki gredo, zvesti individualizmu, skrbi le zase in tistih nekaj svojih najbližjih, ob srečanju brezizrazno mimo, ne da bi odzdravili, kaj šele pozdravili, kar sam vsakič znova razumem kot mini poraz človeštva.