Namesto delovanja v korist Slovenije, nestrpnosti in sovraštva
Sodeč po marsičem od tistega, kar se dogaja v Sloveniji, je najbolj ponižana demokracija, civilizacijska, kulturna in politična vrednota. V njenem imenu na t. i. vseljudskih vstajah odstavljajo ljudi, ki so bili skladno z zakoni in po drugih merilih, preizkušenih in veljavnih v vseh demokratičnih državah in parlamentarnih sistemih, izvoljeni na razne funkcije, in jih zamenjujejo s posamezniki, ki so všečni navdihovalcem ali pa organizatorjem omenjenih vseljudskih vstaj. Tiste svetnike mestne občine Maribor, od koder so se t. i. vseljudske vstaje razširile po vsej Sloveniji, ki vztrajajo na svojih položajih, pa skupine protestnikov obiskujejo kar na domovih in jih poskušajo prisiliti, da odstopijo iz mestnega sveta. Samo del politike se je kritično odzval na omenjene in druge primere izvajanja nove t. i. neposredne ljudske demokracije. V Dražgošah na Gorenjskem, kjer so proslavljali obletnico partizanske bitke, je govornik, zgodovinar prof. dr. Božo Repe, z odra poučeval prisotnega predsednika Slovenije Boruta Pahorja, kako naj presoja razmere v državi in se opredeljuje pri opravljanju svoje funkcije. Publicist Marko Crnkovič je v sobotni prilogi časopisa Delo, l9. januarja, dogodek v Dražgošah ocenil z besedami, “da je samo v Sloveniji možno, da si posameznik, ki je sam del levo usmerjene politične elite, dovoli na slavnostni prireditvi direktno v ksiht (obraz) polemizirati s predsednikom države”. Politika se je šele po nekajdnevnem obotavljanju odzvala s kritiko dogodka v Dražgošah. Še zmeraj pa je prezrto poniževanje ustavnega sodišča, kjer se je predsednik tega najvišjega varuha ustave in pravnega reda, prof. dr. Ernest Petrič, morda tudi zaradi groženj in napadov nanj, izločil iz obravnave vloge nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, ki se je pritožil zaradi zavrnitve statusa svetnika v državnem svetu. Podpredsednik komisije za preprečevanje korupcije Rok Praprotnik, ki je v prejšnji zaposlitvi kot časnikar dolgo obdobje objavljal pogosto neresnične in žaljive članke o Janezu Janši, bi se najbrž moral iz etičnih in moralnih razlogov izločiti iz postopka, uperjenega zoper Janeza Janšo. A tega ni storil, kar imajo za enega najpomembnejših dvomov o verodostojnosti poročila komisije za preprečevanje korupcije. Morda je za razlagalce novega opredeljevanja demokracije dopustno, da so v dvigalu zgradbe nacionalne televizije nalepili letake z žaljivimi in sramotilnimi napisi o Janezu Janši. Ljudmila Novak, predsednica Nove Slovenije, krščanske in ljudske stranke, je bila edina iz političnega vrha, ki je opozorila na grozljivo ugotovitev, da v gonji zoper Janeza Janšo izrabljajo tudi njegovega komaj poldrugo leto starega sina. Filozof, prof. dr. Igor Pribac, podpredsednik volilnega štaba na predsedniških volitvah poraženega prof. dr. Danila Türka, pa nekako ležerno in ravnodušno izjavlja, da dvomi v psihično stanje in zdrav razum predsednika vlade. Predstavnik samozvane Skupine 29. Oktober, ki je v Mariboru izvedla prvo t. i. vseljudsko vstajo, je na Vrhovno državno tožilstvo vložil kazensko ovadbo zoper Janeza Janšo in dejal, da bi morali predsednika vlade aretirati in zanj odrediti pripor.
Privrženci in nasprotniki Janeza Janše, ki izhajajo iz obeh ideoloških in političnih taborov, levega in desnega, se medsebojno obtožujejo in širijo svoje razlage o razmerah v Sloveniji v pismih, ki jih pošiljajo prijateljem, somišljenikom in raznim organizacijam v Evropi in zunaj nje, “zato ker svojih razlag in stališč v lastni državi ne morejo uveljaviti”. Klub nekdanjih slovenskih veleposlanikov pa je napravil potezo, ki se je sprevrgla v diplomatski incident. Ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija je v ostro napisanem pismu, v katerem se sklicuje tudi na nikjer dokazano podporo vseh Slovencev, obtožil, da se vmešava v slovenske notranje zadeve. Z veleposlaništva so odgovorili, da veleposlanik ZDA vsak dan prejema prošnje medijev za pogovore in izjave, on pa se nanje odziva. Hkrati so ponovili mnenje veleposlanika Josepha Mussomelija, “da bi nadaljevanje reform moralo ostati prednostna naloga Slovencev”. Pošiljalcu pisma veleposlaniku Petru Tošu pa so sporočili, “da če naša skrb za slovenski narod koga moti, pa naj bo tako”. Veleposlanik je pozneje povedal, “da, kar reče, poroča tudi v Washington, s katerim smo usklajeni. Sam bom ne glede na naravo kritik in napadov še naprej počel, kar se mi zdi, da je najboljše za Slovenijo. Tako vidim svojo vlogo, kritike pa ne bodo spremenile tega, kako delam”.
V sedanjem, dejal bi uničujočem stanju politike in duha v Sloveniji, pa so vendarle pričevanja, ki delujejo spodbudno, obetavno. Solidarnost in priznanje zaslužijo delavci, podjetniki, obrtniki in uslužbenci vseh vrst in dejavnosti, v državi jih je okoli 925.000, ki pridno delajo in ustvarjajo dohodke in narodno bogastvo. Mnogim so v teh surovih časih odvzeli pravice in jih oropali človekovega dostojanstva. Strpno, odgovorno in pomirjevalno deluje tudi predsednik države Borut Pahor. Ljubljanski nadškof, metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. dr. Anton Stres, je v izjavi z naslovom Politična kriza ogroža našo skupno prihodnost zapisal, “da po tem, ko je vse kazalo, da smo stopili na pot gospodarskega okrevanja in družbene stabilizacije, so čez noč postali ogroženi napori in dosežki vladne koalicije. Zato pozivamo vse politične dejavnike, ki v teh dneh sprejemajo usodne odločitve, da postavijo skupno dobro državljanov in državljank ter vse narodne in politične skupnosti na prvo mesto in takoj poiščejo takšen izhod iz krize, ki bo ohranjal doseženo raven reform in jih razvijal naprej v začrtani smeri. Edino to nas lahko izpelje iz negativnega stanja, ki je nastalo kot posledica dve desetletji trajajočega, a le deloma uspešnega prehoda Slovenije iz totalitarne družbene ureditve v demokratično, pravno varno in socialno pravično državo”.
Poročilo komisije za preprečevanje korupcije, ki je glavni povzročitelj krize, največje v dosedanji zgodovini Slovenije, bo zagotovo predmet še mnogih analiz, obravnav in mnenj. Zaradi razgretih, celo dramatičnih političnih razmer in strasti, ki se zdijo neobvladljive, se sesujata, razkrajata vlada in parlament. Vse kaže, da bodo kot najnujši ukrep za vsaj delno izboljšanje razmer v Sloveniji potrebne predčasne državnozborske volitve. V javnosti in tudi v politiki pa sočasno s krizo vlade odmevajo izjave ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. dr. Antona Stresa o zelo aktualni temi v tem času. V pogovoru za ljubljanski časnik Dnevnik je dejal, “da pozivi k odstopu Zorana Jankovića in Janeza Janše za zdaj niso utemeljeni. Sodišča so namreč edino pristojna, da raziščejo in ugotovijo naravo in težo njima očitane nezakonitosti. Protikorupcijska komisija pa ni tako sodišče”.
Marijan Drobež
