Največja Saturnova luna Titan in še tri manjše
Največja Saturnova luna Titan predstavlja svojevrsten svet v našem Osončju. S svojimi 5100 km premera je podobna Merkurju in je druga največja luna v Sončnem sistemu, za Jupitrovim satelitom Ganimedom. Od Saturna je oddaljena nekaj več kot milijon kilometrov in ga obkroži v 16 dneh.
Leta 1908 so odkrili, da luno obdaja gosta atmosfera, v večji meri sestavljena iz dušika in metana. Na površju je tlak približno 1,5-krat večji kot na Zemlji, povprečna temperatura znaša -180°C, Sončna obsevanost površja pa je 900-krat manjša kot na Zemlji. Atmosfera ne prepušča vidne svetlobe, zato so površje raziskali s sondami.
Najpomembnejša sestavina Titanove atmosfere je metan. Največje odkritje pa so jezera metana, ki se nahajajo na polih te lune in jih je, z radijskimi meritvami površja iz orbite, odkrila sonda Cassini, ki že več let raziskuje Saturn in njegov sistem lun. Jezera so lahko globoka do več sto metrov in pokrivajo obsežne površine. Upravljavcem sonde Cassini je uspelo celo fotografirati odsev sončne svetlobe na površini enega od jezer. Kamera je to posnela v infrardeči svetlobi, saj, kot smo prej omenili, se vidna svetloba ne more prebiti skozi atmosfero.
Na Titanu poteka metanov krog. To je podobno kot kroženje vode na Zemlji. Pri nas kroženje vode spodbuja njeno izhlapevanje iz morij in oceanov. Na Titanu pa se plinski metan izloča v atmosfero zaradi kriovulkanizma, pri čemer iz takih vulkanov ne bruha lava, ampak vodna para in led, v našem primeru tudi metan. Ta se v atmosferi kondenzira in kot dež pade na površje lune ter sestavlja jezera. Z menjavo letnih časov so opazovali nastajanje oblakov in potek nevihte z metanovim dežjem. To so sklepali, ko so opazili, da je bilo površje po prehodu nevihte temnejše kot prej, najverjetneje zato, ker je bilo mokro.
Sonda, ki je na Titanu pristala, je izvedla razne kemijske meritve in posnela fotografije okolice kraja pristanka. To je bilo podobno mokri glini, saj se je sonda zarila 10 cm v tla in je pri tem izhlapelo nekaj metana. Posnetki kažejo na pokrajino, podobno zemeljski, zaradi dobro vidnih znakov erozije, ki jo povzroča tekočina. Vidne so tvorbe, podobne posušenim rečnim strugam, in kotanje, ki spominjajo na jezera. Kamenje, vidno na posnetkih, je le navaden led, pomešan s prahom in organskimi molekulami. Čeprav so na tej luni ugodne razmere za organsko kemijo, na njej ni živih organizmov, ker je podnebje prehladno. Ko govorimo o organski kemiji, organskih molekulah ali spojinah, ne smemo zamešati le-teh z živo naravo. Poimenovanje organske molekule se nanaša na kemijske snovi, ki so sestavljene iz različno dolgih verig ogljika. Ta ima namreč možnost, da se atomi spajajo v dolge nize, podobne verigam, nanje pa se lahko vežejo še atomi drugih elementov. Organske molekule same po sebi ne predstavljajo življenja, ampak so le osnovni gradniki, iz katerih se lahko v ugodnih razmerah razvijejo živi organizmi.
Zapustimo sedaj megleno površje Titana in poglejmo še nekaj drugih lun. Začnimo kar pri njegovem sosedu Hiperionu. Ta ima povprečen premer 280 km in je eno največjih teles v Osončju, ki ni okroglo. Bil je del večjega telesa, ki se je ob trku razletelo. Njegovo vrtenje je zelo nenavadno, saj njegova vrtilna os neprestano spreminja smer.
Preselimo se na zadnjo veliko Saturnovo luno, Japet, s premerom 1400 km, ki je oddaljena od planeta 3,5 milijone km in se vrti sinhrono. Njeno površje je precej nenavadno, saj je na eni strani pokrito s temno snovjo, katere izvor je neznan. Mogoče je izbruhnila iz notranjosti satelita ali je nanj prišla iz kake sosednje lune, ko je ta doživela močen trk in odvrgla snov v vesolje. Druga stran Japeta pa je v nasprotju bela in svetla zaradi ledene površine. Razliko v svetlosti površine je opazil že njen odkritelj, Giovanni Domenico Cassini, leta 1671. Prav tako kot črna snov, je neznan tudi izvor 1300 km dolgega gorskega grebena na Japetovem ekvatorju, ki od daleč daje luni videz velike orehove lupine.
Zadnja Saturnova luna, ki jo bomo opisali, Feba, meri v povprečju nekaj več kot 100 km v premeru in je največja od najbolj oddaljenih (zunanjih) Saturnovih lun. Te se nahajajo mnogo dlje od planetovih velikih satelitov. Feba je prva luna, ki so jo odkrili s fotografiranjem, leta 1899. Giblje se po močno nagnjeni tirnici glede na planetov ekvator, v retrogradni smeri (nasprotno vrtenju Saturna). Sestavljena je pretežno iz ledu, njeno površje pa prekriva temen prah, ki bi lahko bil enak tistemu, ki je potemnil del površja Japeta.
Andrej Brešan
