Najti moramo najboljšo pot
Ko pa se v zadnjih letih sprehajam po Gorici in vidim ljudi vseh ras oz. mlade mamice z ruto na glavi, ki s kopico otrok govorijo neavtohtone jezike, ali pa se ustavljam ob vhodih stanovanjskih hiš in ugotavljam, da je ob hišnih zvoncih vse manj italijanskih ali slovenskih priimkov, mi je vse bolj jasno, da je preseljevanje zelo aktualno tudi tukaj in zdaj. In da ne obstajajo samo Huni… Kakšna je razlika med selitvami v zadnjih desetletjih in tistimi v preteklosti? V bistvu nobena. Človek je popotnik in pustolovsko bitje, vedno išče boljše možnosti za življenje. Tudi v modernih časih milijoni iščejo boljše razmere drugod; mnogim gre za golo preživetje, ker so – še vedno – ogroženi zaradi lakote, revščine ali ideoloških razlogov.
Ko v poletnem času govorimo o morju, seveda mislimo na brezskrbno sončenje na sanjskih plažah. Tudi zaradi tega mediji morda niso dali veliko poudarka tragediji, do katere je prišlo pred nekaj tedni v južnem Sredozemskem morju: sredi valov je izgubilo življenje več kot 50 oseb. Italijanska agencija za varnost Aise je že spet opozorila parlament, da na južnih obalah lahko pričakujejo nov val migrantov…
“Priseljeništvo naj bi v 21. stoletju povzročilo še veliko napetosti in sporov”, je v nekem intervjuju nedavno poudaril Zygmunt Bauman, eden izmed očetov sodobne misli, ki je doslej napisal več kot 60 knjig o kapitalizmu, globalizaciji, identiteti, etiki in sorodnih temah. “Gre za pojav, ki se bo gotovo še nadaljeval; lahko le upamo, da ne bo eksplodiral”. Ne obstaja noben “recept” za primerno upravljanje pojava, sploh pa ne za rešitev družbenih težav, ki izhajajo iz soočanja in sobivanja različnih narodnosti in kultur. “Najti moramo najboljšo pot in se hkrati zavedati, da bomo pri tem morda še večkrat ubrali napačno in torej storili kakšno napako”, pravi stari sociolog poljskega rodu. Povsem se strinja z ameriškim sociologom Richardom Sennettom, sinom ruskih priseljencev, ki svetuje, naj se kar čim prej navadimo sobivati s tujci, živeti v “diasporiziranem” svetu. Večja svetovna mesta so namreč pravi mozaik diaspor, etnij, verstev, jezikov, kultur. Ne moremo si privoščiti, da bi se še naprej obnašali, kot da živimo v homogeni družbi. V odnosih do tujcev so potrebni informalnost, sodelovanje in odprtost, trdi Sennett. Informalnost pomeni, da ne potrebujemo zapisanih norm, pravila naj prihajajo na dan samodejno. Odprtost pomeni, da moramo igrati dvojno vlogo: biti učitelji, obenem pa tudi učenci, saj so tujci lahko tudi vir novih kulturnih spoznanj. V sodelovanju ni ne zmagovalcev ne poražencev, vsakdo prinaša svoje, zato ni potrebno dokazovati, kdo ima prav in kdo ne. Sodelovanje prinaša vzajemno bogatitev, ker vsakdo odnese kaj novega. V vseh dobah se je človek bal “drugačnega”, ta drugačni pa je v času, ko je svet zaradi njegove zapletenosti še težje razumeti, še bolj razširjen, zato je občutek strahu in tesnobe še večji. Ker negotovost uteleša nevarnost, nas sumljivost do tujcev, ki predstavljajo neznano, spremlja ob vsakem koraku. Sennettova priporočila so sicer splošna, predstavljajo pa neko obzorje, o katerem se je vredno zamisliti. Ključno vprašanje glede prihodnosti zato ni, kaj je treba storiti, temveč kdo bo to storil.
