Najbolj so se me dotaknili tišina, tema in v njej plamen Večne luči

Piše: Jurij Paljk

Pogovor / Tamino Petelinšek, fotograf, ki je fotografiral vsakdanjik kartuzijanov

Tamina Petelinška poznam že vrsto let, spoprijateljila sva se, ko je fotografiral še za tednik Družina, tesnejše vezi pa sva stkala, ko je postal fotograf Slovenske tiskovne agencije. Če sem iskren, bom povedal, da sva postala prijatelja najbrž tudi zato, ker je Tamino vedno v javnosti pokazal, da “hodi k maši”, kot sem to vedno počel sam, tudi v časih in okolju, kjer to ni bilo običajno, milo rečeno. V tem ni bilo nič obešenjaškega, a tudi ne nobenega prikrivanja. In tega, da skuša biti kristjan, ne počne od včeraj, ampak od nekdaj. Marsikatera fotografija slovenskega predsednika je njegova, saj fotografira tudi za slovensko vlado in slovenski protokol. Sicer pa je Tamino oče štirih otrok, pred kratkim pa je postal znan predvsem zato, ker je v slovenski izdaji enega najbolj znanih svetovnih tednikov National Geographic objavil fotoreportažo o življenju kartuzijanov v Pleterjah.

Zapis o kartuziji, kartuzijanih in Pleterjah je pripravil Marjan Žiberna, zračni posnetek kartuzije v Pleterjah je prispeval Tomaž Kranjec, fotoreportažo pa Tamino Petelinšek.

Kako je sploh prišlo do tega, da si začel zahajati v kartuzijo Pleterje?

Pred nekaj leti sem po nakupu drevesnih sadik v Pleterjah priorju Frančišku Fodorju naivno pustil vizitko, v primeru, če bi patri potrebovali kakšno fotografsko uslugo. Od nekdaj me je privlačilo samostansko življenje, posebno življenje kartuzijana. Kraji mojega ljubega očeta so bili namreč v bližini Žičke kartuzije na Štajerskem. In kadar smo hodili na obisk k sorodnikom, smo se vedno ustavili med razvalinami nekdanje kartuzije, raziskovali in si prebujali domišljijo. Tudi krščen sem bil v Špitaliču, kjer je bila nekdaj kartuzijanska bolnišnica in domovanje bratov laikov. Žiče so še danes kraj velike mistike, ki pa jo žal “klika” slovenske konzervatorske in arhitekturne stroke uničuje. Z železobetonom, steklom in jeklom prekrivajo veliko cerkev iz 12. stoletja, na – po moji oceni – neprimeren način.

Pleterje sva z očetom obiskala že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja; poznal je Andreja Capudra, čigar brat Stanislav je tam še živeči pater. Ta prijazni mož, z globino v očeh, nama je  razkazal samostan, naju pogostil in še danes se spomnim, kako me je očarala takrat pionirsko zasnovana multivizija fotografa Zvoneta Pelka, ki pa se zdaj po naročilu priorja Frančiška umika novi, z mojimi fotografijami opremljeni multiviziji oziroma predstavitvi, sestavljeni iz fotografij in branega teksta.

Kako pa je prišlo do tega, da si pripravil fotoreportažo in koliko fotografij si posnel v Pleterjah?

V oktobru 2019 sem prejel elektronsko sporočilo, ki ga nisem nikoli pričakoval. Dobro sem se zavedal, da kartuzijani ne marajo pozornosti, kaj šele fotografov, ki bi le zmotili skupnost. Kot mravljišče, ki ga s slamico podrezaš. Prior mi je predstavil željo, da bi v enem letu sestavil predstavitev njihovega vsakdanjika, za kar bi potreboval zelo diskretne posnetke. Že po prvem pregledu fotografij sem dobil pozitivno mnenje in kaj kmalu sva se s p. Frančiškom spoprijateljila. To za priorja ni nič nenavadno, saj mora biti odprt za komunikacijo z zunanjim svetom. Načeloma pa velja, da patri ne sklepajo prijateljstev z obiskovalci in se držijo svoje stoodstotne predanosti le Bogu. Prior sam je tudi dober fotograf, a ker sebe ni mogel fotografirati, je potreboval nekoga od zunaj. Še dobro.

Namen fotografiranja nikoli ni bila objava v kateri reviji, temveč le uporaba slik za potrebe reda in samostana samega. Od vseh 40.000 posnetkov, sem le izbor pokazal nekaterim kolegom, ki so me spodbudili, da jih pokažem uredniku National Geographica v Sloveniji. Arne Hodalič je bil takoj navdušen. Vprašati pa sem moral še v Pleterje. Po nekaj dneh sem dobil privolitev. Prior je razlog ganljivo zapisal – “Tamino, naš prijatelj, v zameno za našo molitev fotografira za prenovljeno multivizijo, in ko je izrazil željo, da bi objavil članek, sem rekel, ja, seveda!”

Vem, da si hodil večkrat v kartuzijo, koliko dni in noči si prebil z menihi?

Že kmalu sem v kartuziji prespal. Dodelili so mi sobo znotraj kompleksa, z značilno pečico na drva, križem, klečalnikom, trdo posteljo in okensko mizo s pogledom na dvorišče stare gotske cerkve. Skupno sem v Pleterjah preživel skoraj mesec dni, v vseh letnih časih in v različnih delih cerkvenega leta. Kot človek, ki sem stalno prisoten v javnosti, v družbi, na protokolarnih dogodkih, prisoten na družbenih omrežjih in odziven vedno ter takoj, sem se bil prisiljen odklopiti od vrveža in zelo kmalu mi je bilo v tišini in v kraju brez signala precej težko. Tišina je za tako hektičnega človeka breme. Soočiti sem se moral s seboj in se preko ustvarjalnega naboja prepustil toku, Bogu. Ta mi je naklonil ogromno milost, da sem lahko pobliže doživel ritem kontemplativnega življenja. Nočni oficij je bil še največji izziv.

Sredi noči, ob 23.00, ko navadno že hodimo spat, kartuzijan sprva moli v celici, nato pa se ob 23.30 pridruži sobratom v veliki kapeli pri nočnem oficiju, molitvi, ki lahko traja tudi tri ure. V temi se v daljavi vidi le plamen večne luči. Molijo v koru, v latinskem jeziku, kleče, sede in na tleh v pol ležečem položaju, znamenju popolne predanosti. In če ne poznaš jezika, se iz daljave sliši, kot bi prisluhnil čebeljemu panju.

Vendar življenje v kartuziji ni niti poezija niti romantika. In ni pogojeno s skrivnostnostjo prostora, čeprav se obiskovalcu tako zdi. Kartuzijo naredi pristen in konstanten stik prebivalcev s Stvarnikom. Patri niso materialno vezani, niti med seboj, ker vso življenjsko energijo posvečajo sožitju z Bogom. Se pa spoštujejo in nekako bodrijo na ponedeljkovih sprehodih in med nedeljsko rekreacijo, kar imejujejo klepet na vrtnih klopcah v zavetju stoletnih sekvoj in pokopališča.

Preden so pustili vse za seboj, so živeli običajno življenje. Zato dobro vedo za tegobe sveta, mnogi so izkusili grenkobe greha, kakršne izkušamo mi sami. Duhovna rutina rešuje njih in predvsem nas, ki smo zunaj zidov.

Pobliže si videl njihovo življenje, nam lahko poveš, kako to izgleda?

Ob vstopu se menih odpove vsej lastnini, prijateljem. Popolnoma prostovoljno. Ne iz sebičnosti, le iz ljubezni do presežnega. Zelo korenito, a vendar predano. Z zunanjim svetom niti ne skuša navezati stika, pa ne zato, ker ga ne bi ljubil. Marsikdo ne zdrži. To je trdo delo, ki je poplačano drugače kot naše.

Pater večino časa preživi v samoti, v svoji hiški, ki so nanizane ob velikem križnem hodniku. Gornje nadstropje ima dve sobi. V prvi je klečalnik s podobo Marije in kopalnica, v osrednjem prostoru pa je navadno omarna postelja z zaveso, ki olajša spanje, ko je zunaj še dan, klečalnik, miza, stol in nekaj omar za oblačila ter študijsko gradivo. Ob mrzlih dneh se grejejo s pomočjo male pečice na drva. In ker stene niso izolirane, so zime mrzle. Verjetno jih hlad in vegetarijanstvo ohranjata pri zdravju. A ker delo krepi duha, ima vsak kartuzijan omogočeno fizično delo. Pritlični del je tako namenjen drvarjenju in različnim dejavnostim. Nekaj patrov me je z vednostjo priorja spustilo v njihove delavnice. Janez Hollenstein je nekdanji prior, še danes znan po umetelnem kovaštvu. Z značilno tehniko krivljenja železnih črnih ploskev še danes izdeluje razpela, ki jih samostan za svoje preživetje nudi obiskovalcu, številna Janezova razpela pa najdemo vsepovsod po domovini. To je dobrodušen pater, švicarskega rodu. Pleterska skupnost je narodno zelo pomešana. Le dva patra sta slovenske krvi. Pa vendar vsi govorijo naš jezik. Učenje lokalnega jezika imajo zapisano v Pravilih.

Vem, da si bil tudi v prvem kartuziajnskem samostanu v kraju Chartreuse pri Grenoblu v Franciji, kako pa je tam?

Le Grand Chartreuse je izvorni samostan reda. Leži na 1000 metrih v dolini gorskega masiva Chartreuse nad Grenoblom, kjer je v 11. stoletju sveti Bruno s sobrati ustanovil puščavniški zaselek, ki se je v burni zgodovini razrastel v mogočno in obzidano kartuzijo. Čeprav obiskovalci vsakodnevno oblegajo impozantno skrivnostno posest, ta ostaja javnosti zaprta. Od začetkov turizma si ljudje nasilno prilaščamo občutek, da moramo imeti pravico vse videti, vse fotografirati in vse doživeti. In prav je, da vsaj karuzijani temu ne podlegajo v večji meri. Vsak samostan navadno ima del, odprt za turiste, ki je od samostana oddaljen dovolj, da se le ta posveča izključno molitvi in predpisanemu delu. Res pa je, da sem si tudi sam prisvajal pravico fotografirati čim več, a vendar z dovoljenjem patra generala. Vendar imamo novinarji z našim vohom nekatere privilegije.

Ta neizmerna milost se mi je ponudila, ko me je pleterski prior prosil, da ga zaradi nevarnosti okužbe na javnem transportu peljem na srečanje z nekaterimi drugimi menihi, ki je trajalo slab teden, ki pa je bil še kako dober. Kakor v Pleterjah sem tudi v Franciji sprva občutil težo tišine, samote. Sam sebi sem bil odveč. Nato pa sem po začetni krizi pričel odkrivati lepoto in preprostost bivanja. S tamkajšnjimi menihi nisem imel stika, saj ga tudi niso potrebovali. Kaj še človek potrebuje, ko sobiva z Božjim glasom?

So žena in otroci opazili pri tebi kakšno spremembo, ko si se vračal domov?

Kadar sem za volanom, navadno zaradi enolične poti poslušam različno glasbo in tako je bilo tudi na poti v Francijo. Posebno še, ko je moj sopotnik dremal, saj je poslušanje glasbe za kartuzijana prekršek. A ko sva se vračala, je bil radio ugasnjen. Še do doma mi je odmevala tišina, ki ni bila tiha. Doživetje kontemplacije mi je zapolnilo vrzeli, ki sem jih pred tem polnil s hrupom. Spoznal sem moč samote, v katero Bog vstopi, ko si najbolj na dnu, da te dvigne s tal.

Vem, da te je kartuzijansko življenje zaznamovalo, vsaj posredno. Kaj se te je najbolj dotaknilo?

Tišina, tema in v njej plamen Večne luči. Ko ti Božji glas ponudi rešitve.

Hvala za pogovor, Tamino!

Hvala tebi, zvesti prijatelj!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme