Naj se politika zgleduje po Kopitarju!
Če vprašate levičarje, je bila zgodba o uspehu Drnovškovo modro desetletno vladanje in Kučanova drža očeta naroda, medtem ko je prava kataklizma in skoraj že napad na demokratični ustroj slovenske države bil mandat med 2004 in 2008 pod vodstvom SDS. Če pa vprašate desničarje, je bil mandat 2004-2008, ki ga je vodil Janez Janša, edina svetla točka (poleg seveda legendarne Demosove vlade in Bajukovih šestih mesecev leta 2000) v 20 letih kontinuitete na podlagi 50 let komunističnega režima. In pri tem se (večinoma) vsaka debata (pa naj bo kavarniška ali parlamentarna) tudi ustavi. Žal. Rdeči proti belim (ali črnim, po terminologiji, ki jo uporabljajo v Sloveniji). Spet in spet.
Nepotrebne ideološke afere ob zamujenih priložnostih
Zadnji ideološki spori so bili povsem nepotrebni. In ta kritika leti na oba tabora. Zgodba s praporščaki je bila odvečna, Türkov govor na proslavi ob dnevu državnosti je imel jasen politični namen (kar je vredno vsake kritike), tako kot je imel jasen politični namen tudi govor napovedovalca večera in igralca Jerneja Kuntnerja ob isti priložnosti (tudi ta govor je vreden vsake kritike). In nazadnje povsem nepotrebna je še afera ob preimenovanju vojašnice, ki je doslej nosila ime Franca Rozmana – Staneta in bo odslej poimenovana po prvem padlem Slovencu v vojni za osamosvojitev, Edvardu Peperku. To, da si Peperko zasluži, da se mu posveti vojašnica, ulica ali katerikoli drugi objekt, je neizpodbitno in povsem logično. Jasno pa je bilo že od začetka, da se bo zaradi “upokojitve” poimenovanja vojašnice po znanem komandantu Stanetu sprožila nova ideološka polemika. In to je bilo povsem nepotrebno. Janševa vlada je namreč svoj mandat dobro začela s sklenitvijo sporazuma s sindikati javnega sektorja (takega sporazuma ni nihče predvideval, niti podporniki zdajšnje vladajoče koalicije), tudi iskanje rešitve za NLB, največjo slovensko banko, je še kako potrebno. Zato pa je povsem nerazumljivo razpihovanje ideoloških strasti pri vprašanjih, ki so daleč prenapihnjena in bi jih ne bilo treba vleči na dan.
Slovenija preživlja namreč danes enega od najtežjih trenutkov po osamosvojitvi. Evropska pomoč, kakršne je bila pred kratkim deležna Španija, ni več tako nemogoča različica naslednjih dogodkov. O slovenski državi so takoj po osamosvojitvi govorili kot o drugi Švici: takratna predvidevanja niso bila napačna. Slovenija ima res neverjeten potencial, a kaj ko ga ne zna izkoristiti in se je namesto v gospodarsko napredno državo spremenila v mafijski raj za pranje denarja in sivo ekonomijo (to je Robertu Savianu v intervjuju priznal skesanec in nekdanji član kamore Maurizio Prestieri). Skratka, Slovenija je v zadnjih 20 letih povsem zavozila svojo pot do uspeha. Primerov za potrditev te hipoteze je več, zaustavili pa se bomo pri enem od zadnjih, ki je z gospodarstvom le posredno povezan, a odlično pokaže na razkorak med potencialom in realnostjo Slovenije.
Kopitar in slovenski klubski hokej, paradoks slovenske države
Junija je slovenski športnik osvojil eno najprestižnejših in najbolj cenjenih lovorik, kar jih pozna profesionalni šport. Anže Kopitar (na sliki), hokejist iz Hrušice pri Jesenicah, je osvojil sanjski Stanlyjev pokal. Predvsem pa je pomembno, da je pri tem podvigu bil eden glavnih mož v svoji ekipi (Los Angeles Kings): Kopitar je letošnji playoff v ligi NHL sklenil kot prvi strelec in prvi podajalec. Naslov najboljšega hokejista letošnje sezone ni prejel samo zato, ker je enako odlične predstave pokazal njegov klubski kolega, vratar Johnatan Quick. Da razumemo razsežnost Kopitarjevega uspeha, je morda vredno še enkrat poudariti: hokej je med štirimi najpopularnejšimi panogami v ZDA, liga NHL je z velikim naskokom najkakovostnejša hokejska liga na svetu, Stanleyjev pokal je eno najprestižnejših priznanj v globalnem športnem svetu, Anže Kopitar je v tem trenutku eden od bolj prepoznavnih športnikov v celotni ZDA in postaja vse bolj globalni fenomen med hokejskimi navdušenci.
Evo, vzemimo Anžeta Kopitarja kot primer, kakšen je slovenski potencial (posameznik, ki je s trdim delom uspel). Poglejmo še, kakšna je realnost v Sloveniji na področju, na katerem Kopitar tako blesti. Mali Anže je hokejsko rasel na hokejskih Jesenicah: tam je dalj časa igral tudi njegov oče Matjaž Kopitar, današnji reprezentančni trener. Jesenice so veljale za elitno hokejsko mesto in so še v obdobju Jugoslavije redno posegale po najvišjih mestih v jugoslovanski ligi. Dalj časa so bili (skoraj) nepremagljivi tudi v Sloveniji. Potem pa se je nekaj zalomilo. Jesenice, nekdanji velikan, so danes na robu stečaja. Pravo blamažo je predstavljala izključitev iz razširjene avstrijske lige Ebel, kjer so Jesenice doslej redno nastopale. Ta izključitev pomeni namreč nazadovanje na (skoraj) amatersko raven. Ob tem pa se v Jesenicah kopičijo dolgovi, za katere nihče točno ne ve, koliko sploh znašajo. Usoda kluba je vezana na (ne) sposobnost vodstvenega kadra in finančno upravljanje (nekdaj) legendarnega kluba.
Skratka, z dokaj ustrezno športno primerjavo: če želi slovenska politika videti potencial Slovenije, naj pogleda Anžeta Kopitarja, če želi videti slovensko realnost, naj se ozre na Acroni Jesenice. In primere (uresničenega) potenciala Slovenije najdemo na čisto vsakem področju, ne samo v športu. Problem je le, da slovenska politika tistim posameznikom, ki so svoj potencial spremenili v uspeh, le redko prisluhne. Žal.
Andrej Černic
