Na prvi pogled je vse po starem

Turoben deževen dan je, tak, da bi človek ne šel nikamor.
A sem se že zjutraj zbudila z občutkom, da je pred menoj nešteto opravkov. Pošta, obisk pri mami, pisanje članka, nekaj osnovnih nakupov, da hladilnik konec tedna ne bo ostal prazen.
In grem, kljub temu da je jutro za moje pričakovanje pomladi neprijetno mrzlo in se nekje na zahodu, med morjem in Furlansko nižino, tam, kjer se izteka razgled z mojega balkona, kopičijo oblaki in prepredajo strele. V takem je, tudi za ljubitelja pešačenja in dolgih pohodov, v avtu kar prijetno, saj me jeklena škatla varuje pred nalivom, pa še prijetno toplo je, ko vključiš gretje. In vsakodnevno domače.
Najprej grem do Sesljana. Seljan mi je za nakupe in razna opravila še vedno najbližji. Ali pa se mi tako samo zdi, kajti Sesljan je nekako moj prvi dom, tja sem se odselila, ko sem bila še študent, tam sem prvič zaspala popolnoma sama, v popolni tišini s prvimi občutki samostojnosti. Tam sem se naučila skrbeti zase in za svoje prvo stanovanje. Tam sem nekako odrasla ob potrpežljivi pomoči sosedov, ki so me tolažili, ko se jim je dozdevalo, da mi manjkajo starši in družina, prihiteli na pomoč, ko avto ni vžgal ali ko sem v njem pozabila ključe in zaprla vrata. Tam so se začeli moje sanje, moji načrti in moje iskanje. In iz izkušnje vemo, da je življenje najlepše, ko je še nepopisano in se šele začenja.

Rojena sredi mesta v neprijaznih ljudskih stanovanjih, ki jim Tržačani pravijo “case popolari”. Že zaradi tega sem človek, ki ni nikjer doma, ki je povsod tujec ali v najboljšem primeru povsod začasen gost. Trst imam nekako v krvi, čeprav ga ne maram. Pravzaprav ne maram mesta, njegovih ozkih, onesnaženih ulic, razpadanja, smradu in umazanije in njegovega životarjenja brez zgodovine in brez prihodnosti. Tržačane pa imam rada, taki so kot jaz, veseljaki, ki radi uživajo življenje, nekoliko površni in predvsem ljubitelji živali. In dolgih večerov ob pesmi in vinu.
Kljub temu da me na Trst vežejo predvsem otroštvo, mišljenje in kultura, to pravzaprav, čemur pri živalih pravimo imprinting, ne morem reči, da sem v Trstu doma.
Za Sesljan je drugače. Najlepši spomini ostajajo v naselju nad zalivom, tam, kjer sem pravzaprav začela živeti in sanjati. Sesljan je bil moj prvi polet in nebo je bilo modro, ker se je v njem zrcalilo morje.
Pa še nekaj imam rada pri Sesljanu. Predvsem to, da vsakomur, ki me vpraša, ali je to mesto ali vas, nikoli ne vem, kako naj odgovorim. Sesljan ni mesto, kjer je človek človeku tujec. Pa niti vas ni, kjer bi vsi imeli tvoje življenje na dlani in vedeli za vsak tvoj korak. Sesljan je kraj, kjer se ljudje poznajo in pozdravljajo, a obenem spoštujejo, ker cenijo zasebnost in samoto. Da bi bil nekaj več kot trg, je Sesljan premajhen. Je pa pisan kot velemesto. V njem živijo Slovenci, prvotni naseljenci, pa italijanski priseljenci, poleg tega pa je lepota zaliva in morja pritegnila v te kraje veliko tujcev: tu živijo Angleži, Američani, Irci, Arabci, skratka svet v malem. Sama sem imela lepo priložnost, da sem vse te ljudi spoznala, ko sem pod okriljem občine sodelovala pri vsedržavnem ljudskem štetju. Če se ne motim daljnega leta 2000.

In prav ta pisanost narodnosti in jezikov, prav ti številni priseljenci, v glavnem gre za intelektualce, saj jih je veliko zaposlenih v mednarodnih izobraževalnih in raziskovalnih institucijah, je Sesljanu vdihnila tudi pečat odprtosti, naprednosti. Seljan je namreč drugačen. Po mišljenju, po kulturi, po duhu. Sesljan ni več slovenska vas, ni pa niti italijanski, morda mi je ravno v tem podoben: v iskanju neke drugačnosti in lastne identitete je premostil te stare predsodke in mejnike. In nekako zaživel.

V času, ko sem prebivala v Sesljanu, sem bila vsak dan v stiku z ljudmi, za katere so mi v mladosti govorili, da so to fašisti. Dejansko so pripadniki desnice ali desne sredine. In z njimi sem se vedno srečevala kot Slovenka. In kot ostali prebivalci tega kraja, ne glede na politično prepričanje, živela v prijateljskem vzdušju. Kajti prepričana sem, in to vsak dan bolj, da niso jezik, narodna pripadnost ali politična opredelitev, ki nas ločujejo, temveč zaprtost, omejenost, predsodki in strah pred drugačnostjo.

Moj prvi prijatelj, pripadnik skrajne desnice, je bil mlad fant iz bogate devinske družine, ki se je vozil s Porshejem, drugače pa, podobno kot jaz, oboževal morje in naravo. Še danes se spominjam, kako me je nekega dne, ko sem 'štopala' na obalni cesti, povabil v svojega rdečega jeklenega konjička. Priznam, da me je bilo nekoliko strah. Predsodki, v katerih so me vzgajali, in včasih celo prepovedali, da bi se družila z Italijani, kaj šele z desničarji, so v meni vzbudili nezaupanje in previdnost. A sva se kmalu ujela, nekoliko plašen je bil sicer tudi on, saj sem bila prva Slovenka, s katero se je spoprijateljil. Pozneje sva se skupaj borila proti požaru na Vejni, reševala borovce in ježke; zdaj so mi povedali, da je aktiven v levičarskem okoljevarstvenem gibanju in da je postal Slovencem prijatelj.
Pozneje, morda dvajset, trideset let pozneje, sem se, vedno v Sesljanu, trudila za dobrobit bloka, v katerem sem živela, skupaj z Italijanko iz Kalabrije, ki je bila sicer nekdanja aktivistka komunistične partije, in z inženirjem iz Toskane. Ta mi je najraje pripovedoval o svoji papigi, ki je znala zažvižgati tisto zlogalsno pesem, Facetta nera. In priznam, da smo se vsi trije odlično razumeli in skupaj veliko naredili. In ob kozarcu vina smo si priznali, da imamo tudi marsikaj skupnega.

Sesljan pač … Včasih imam občutek, da se da tam živeti drugače. Tudi moj prijatelj, ki je sicer Ljubljančan, se čudi, da so nekateri italijanski desničarji sprejeli dvojezičnost in celo s spoštovanjem spregovorijo nekaj slovenskih besed. Omenja mi, da bi bilo to v Sloveniji nemogoče. Z žalostjo v srcu priznavam, da ima prav, da sta ravno togost in zaprtost to, kar nam Slovencem ne da rasti. In dozoreti. In se še vedno, kot za časa Prešerna, koljemo med brati.

Na seljanskem glavnem trgu dežuje, turobno je in ne vem, zakaj mi vse te misli rojijo po glavi. Morda zato, ker bodo čez manj kot mesec dni tu spet volitve, katerih se bom z veseljem udeležila tudi sama. Pa čeprav sedaj živim onkraj meje. Moji spomini pa so tu, prikovani na mladostne sanje in na modrino tega zaliva, ki gleda proti jugu. Vstopim v knjigarno, kjer me poznajo že dolgo, dolgo let. Nekaj stvari najdem po polovični ceni. Kako to, vprašam. Punca, ki ima pravzaprav že sive lase in je bila dekletce, ko sem bila jaz še študent, zaskrbljeno skomigne z rameni … ne prodaja se več, denarja ni, zanimanja tudi ne. Ljudje imajo prenizke pokojnine, bojijo se za plačo. Kriza pač.

In v deževnem, premrzlem jutru, da bi ga imenovala pomladno, spoznam, da tudi v nasmejanem mestecu, ki ni niti vas niti trg, ni več vse tako, kot je bilo.

Suzi Pertot

Sesljan, kraj mladostnih sanj in srečanj

Preberi tudi

Vprašljivi molk

Uvodnik

Vprašljivi molk

28.02.2024
Postni govori na Radiu Trst A

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme