Na onstranski oder je odšel Mario Uršič

Piše: Iva Koršič

Spet smrt v domačih gledaliških vrstah

V razcvetu pomladi je smrt izruvala iz naših gledaliških logov še eno globoko čuteče umetniško srce, ki je svojo ustvarjalnost črpalo iz drage domače kraške zemlje in morja, ki jo obliva. Za zmeraj se je v 82. letu poslovil režiser Mario Uršič, ki je zapustil viden pečat v   Slovenskem stalnem gledališču, v katerem je ustvaril več kot 70 predstav in deloval v času, ko je njegovo igralsko jedro sestavljalo veliko igralcev iz Tržaške.

Žalostna vest o njegovi smrti se je razširila 1. aprila.

Mario Uršič se je rodil v Trstu 24. decembra 1939. Tu je tudi pustil največ umetniških sledi, saj je bil v tržaškem gledališču dejaven od l. 1969 do l. 2005.

Po končani maturi je odšel v Ljubljano in se vpisal na geologijo, a modrica Talija ga je zvabila v svoj krog. Tako je študij nadaljeval na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Tu so nanj najbolj vplivali profesorja Vladimir Kralj in Pino Mlakar, pa tudi Bojan Stupica in Mile Korun.

Svojo poklicno pot je Uršič začel prav v Slovenskem stalnem gledališču, kjer mu je bil dragocen mentor Jože Babič, pri katerem je bil asistent. L. 1969  je svojo samostojno poklicno pot uvedel z režijo burke domačega avtorja Jake Štoke Moč uniforme. Zaradi sočnosti in pristnosti ter duhovitosti se je predstava trajno vtisnila v spomin gledalcev. Poleg članov ansambla SSG, pri katerih je izstopal nepozabni Silvij Kobal v vlogi Cvirnća, ki mu je prinesla Borštnikovo nagrado za igro l. 1970, je v njej igral tudi Boris Cavazza, ki je na Borštnikovem srečanju 1970 prejel nagrado za mladega igralca. Pod Uršičevo režijsko roko je Cavazza v tržaškem gledališču l. 1987 upodobil Kantorja, glavni lik v Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Za režijo te Cankarjeve drame, ki je poudarjala močno družbeno kritično noto, je Uršič prejel nagrado Borštnikovega srečanja pa tudi nagrado Prešernovega sklada. Le-te je bil deležen še l. 1989 za dramo Slehernik von Hofmannsthala, v kateri je sodeloval tudi Boris Cavazza v vlogi smrti in zanjo prejel nagrado na Borštnikovem srečanju. V predstavi je igrala tudi Miranda Caharija, ki je bila  po smrti moža Sergeja Radoviča Uršičeva življenjska sopotnica. Gledalcem, ki smo zvesto spremljali umetniško snovanje Slovenskega stalnega gledališča, bo za zmeraj ostala v svetlem spominu predstava Tetovirana roža sodobnega ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, v kateri sta pod režijsko taktirko Maria Uršiča spet skupaj nastopila Miranda Caharija in Boris Cavazza ter ustvarila dva nepozabna, polnokrvna lika.

Miranda Caharija je v Uršičevi režiji odigrala tudi naslovno vlogo v Filumeni Marturano, Vdovi Rošlinki in Deji Husu.

V prvem desetletju tega stoletja pa so Mario Uršič, Miranda Caharija in Livij Bogatec sestavljali “magičen” umetniški trio in na Kriškem tednu postavili na oder nekaj res sugestivnih ambientalnih poletnih predstav (npr. Čarobna noč, Zakonske zdrahe), iz katerih je dihala velika ljubezen do kraškega sveta in njegovih ljudi, ki so bili močno navezani tudi na morje. Te predstave so nas popeljale v tiste nekdanje čase, ko so bili Križani še ribiči in so hodili lovit tune. Te Uršičeve predstave so bile pravi mali biserčki tudi zaradi narečne barvitosti, ki jim je dajala še pristnejši vsebinski naboj.

Mario Uršič ni režiral le v domačem mestu. Večkrat je gostoval tudi v  osrednjih gledališčih v Sloveniji, npr. v SNG Drami Ljubljana, SNG Drami Maribor, pa tudi v italijanskih gledališčih v Trstu, Vidmu in na Reki. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je deloval tudi v tedanjem Primorskem dramskem gledališču (zdaj SNG Nova Gorica), v katerem je kot gostujoči režiser postavil na oder šest predstav (med temi sta bili dve Goldonijevi: legendarne Primorske zdrahe (sez. 1970-1971) in Pahljača (sez. 1976-1977). V njem je bil nekaj časa tudi umetniški vodja in v novogoriško gledališče je tedaj povabil mnogo uveljavljenih režiserjev, npr. Zvoneta Šedlbauerja, Mileta Koruna, Jožeta Babiča, Fulvia Tomizzo.

Tudi filmska režija mu ni bila tuja. Uspešno je sodeloval s slovenskim Radiem Trst A. Napisal je npr. radijsko igro Franc in njegovi. Snov zanjo je izbrskal iz lastnih spominov na nonota, ki je iz Tolmina prišel iskat boljše življenje v Trst.

Poleg že omenjenih Borštnikovih in Prešernovih nagrad je bil Uršič l. 2011 med dobitniki prve gledališke nagrade tantadruj, ki so si jo zamislile tri primorske gledališke hiše, SNG Nova Gorica, Slovensko stalno gledališče Trst in Gledališče Koper. Prejel jo je za življenjsko delo. V utemeljitvi je strokovna komisija zapisala, da je Uršič močno prispeval k razpoznavni podobi Slovenskega stalnega gledališča. Označila ga je kot neprecenljivega, ker se je s svojim delom, katero presevajo izjemna “senzibilnost, kultiviranost in avtorska izbrušenost”, zapisal med najdragocenejše slovenske gledališke umetnike. Zelo zaslužen je tudi za “požlahtnitev podobe gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje.” V utemeljitvi so zapisali še, da “njegovo prepoznavno estetiko uprizarjanja opredeljujejo ‘stiliziranje, modernizacija in mediteranskost’, trije režijski prijemi ali pristopi, ki jih je prepletal v oblikovanju lastnega avtorskega izraza”.

Sam se je rad spominjal na predstave, že omenjeno Moč uniforme, Chicchignola (sez.1984-1985) Slehernik (sez. 1988-89), Tetovirana roža (sez. 1989-90) in Deja Husu (sez. 2004-2005) ter na monolog, ki ga je napisal za Mirando Caharijo, Jaz in one, skratka me: ženske (sez. 2008-2009). O svojih tekstih oz. predstavah, ki jih je zrežiral, je ob prejetju nagrade tantadruj, ki ga je zelo razveselila, dejal, da “sami naslovi ne povedo veliko, z vsakim pa se zgrnejo spomini na medsebojne odnose med študijem, na srečanja z različnimi ljudmi, njihovimi izkušnjami in značaji, ki so lekcije življenja, kulture in medsebojnega sodelovanja.

Vsaka gledališka zgodba nosi v sebi neprecenljivo bistvo, ki je tudi to, kar se gledalcem vtisne v spomin.”

Res se bomo gledalci, ki spremljamo delovanje SSG že kar nekaj desetletij, zmeraj z veseljem spominjali na Uršičeve režije in hvaležni smo mu za vse lepo, ki nam ga je poklonil na svoji poklicni poti.

Zdaj je zapustil tostranski oder in odšel na neznani onstranski, kamor sta malo pred njim žal odšla izvrstna kolega Dušan Jovanović in Marko Sosič. Morda pa vsi trije, vsak s svojevrstno poetiko, že snujejo kaj posebnega v neskončnem vsemirju …

Preberi tudi

Najprej zdravje?

Uvodnik

Najprej zdravje?

07.04.2021
Pogrešali jo bomo!

Aktualno

Pogrešali jo bomo!

28.01.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme