Jasna Blažič o svojem očetu Viktorju
Prejšnji torek je bila v dvorani Slovenske matice v Ljubljani predstavitev knjige Jasne Blažič Skupinski portret z očetom. Jasna Blažič je hčerka nekdanjega Delovega časnikarja Viktorja Blažiča, ki je bil zaradi sodelovanja z Edvardom Kocbekom in Borisom Pahorjem obsojen in zaprt. V knjigi avtorica ob soočanju z očetovo nelahko bivanjsko izkušnjo spominsko osvetluje njegovo življenjsko pot od zgodnjih otroških let pa do njegove bolezni in smrti. Z Jasno Blažič in Alenko Puhar, ki je na predstavitvi sodelovala in pričevala, se je pogovarjala tajnica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc.
Skupinski portret z očetom je doživeto pričevanje hčerke nekdanjega disidenta Viktorja Blažiča, humanista, novinarja, esejista in urednika. Opisuje ga v raznih življenjskih situacijah, ob pogostih srečevanjih z najrazličnejšimi intelektualci, v angažiranih pogovorih s prijatelji in umetniki, od Lojzeta Kovačiča, Pavleta Zidarja, Daneta Zajca do Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja, in drugimi. Glavni razdelek spominov pa je namenjen Blažičevi aretaciji, ki je sledila njegovi objavi eseja Ustvarjanje je svoboda v Pahorjevi reviji Zaliv, montiranemu komunističnemu procesu in skoraj enoletnemu prestajanju zaporne kazni.
Moram priznati, da sem se predstavitve knjige udeležil predvsem zaradi Blažičevega sodelovanja z mojim očetom pred objavo brošure Edvard Kocbek, pričevalec našega časa in po njej. Viktor Blažič je bil tesen sodelavec revije Zaliv, njegova razmišljanja in eseji so bili zelo cenjeni, napisani s strokovnim, napol filozofskim pristopom, dovolj je, da preberemo že omenjeni esej, ki je priložen na zadnjih straneh knjige. Tisto, kar me je najbolj presenetilo v pričevanju Jasne Blažič, je bila informacija, ki jo je navedla že kar nekajkrat, tudi v svojih esejih, objavljenih v zbornikih literarne zgodovinarke dr. Urške Perenič, in sicer da je bil njen oče Viktor aretiran in obsojen zato, ker je Edvarda Kocbeka prepričal, da je objavil “zloglasni” intervju v knjižici, ki jo je uredil moj oče s pomočjo prijatelja Alojza Rebule, ne pa zaradi eseja Ustvarjanje je svoboda. Viktor Blažič in Franc Miklavčič (prav tako obsojen na montiranem procesu z obtožbo, da je pisal dnevnik o samostojni Sloveniji) sta večkrat obiskala očeta na našem domu in ostala na kosilu. Bila sta tudi redna obiskovalca študijskih dnevov v Dragi. Zanimivo je, da sta z očetom ure in ure govorila samo in izključno o politični situaciji v Sloveniji.
Spominjam se, da je moj oče predlagal Edvardu Kocbeku omenjeni intervju že januarja 1970 v Opatiji, kjer je bil nekdanji predstavnik krščanskih socialcev na enomesečnem zdravljenju. Spregovoriti o medvojnih in povojnih dogodkih, ki so nato globoko zarezali v slovensko družbeno-politično stvarnost, za Kocbeka gotovo ni bilo enostavno, za mojega očeta, ki je bil pobudnik intervjuja, pa seveda manj, saj je živel v drugi državi in je zato manj tvegal. Oče je Kocbeka skušal prepričati, da bi izrazil svoje mnenje o pomoru domobranskih čet, ki so se po vojni zatekle v Avstrijo in so jih Angleži vrnili jugoslovanskim organom, pa tudi da bi pojasnil, kako je prišlo do podpisa Dolomitske izjave. Kocbek je več let odlašal, vse do leta 1975, ko ga je moj oče obvestil, da bo brošurica izšla tudi brez njegovega pričevanja. Da je bil Viktor Blažič ključna figura v tej sklepni fazi Kocbekove odločitve, je bila zame vsekakor novost. Ker je Udba Kocbeku prisluškovala, je bila seznanjena s tem, kdo je pomembno vplival na Kocbekovo dokončno odločitev (pa tudi z vsebino knjižice), zato sta bila prav onadva (Blažič in oče), poleg Kocbeka, najstrože kaznovana.
Viktor Blažič je bil zvest svojemu načelu, da je resnica nad vsem. Bil je prejemnik več nagrad, med njimi Jurčičeve nagrade za publicistično delo (1994), predsednik države Borut Pahor pa ga je odlikoval z redom za zasluge za novinarski in publicistični prispevek pri promociji svobodnih ter demokratičnih temeljev slovenske družbe in njenega medijskega prostora. Knjiga njegove hčerke Jasne Blažič izpostavlja ključne trenutke očetovega življenja s priostrenim občutkom za njegove stiske in prestano gorje, predvsem pa je napisana v privzdignjenem, vznesenem, čustvenem razmerju do očeta in ostalih družinskih članov, predvsem njenega brata, ki je umrl v nepojasnjenih okoliščinah. Skratka, knjiga, vredna branja.
