Na kavi s knjigo Ivane Suhadolc

Gostja jesenskega srečanja na kavi s knjigo v Katoliški knjigarni v Gorici je v četrtek, 25. oktobra, bila Ivana Suhadolc, avtorica dela Pomorski klub Sirena – Slovenski glas v Tržaškem zalivu, ki je konec septembra izšlo pri Založništvu tržaškega tiska.

Martina Kafol, urednica omenjene tržaške založbe, ki prireja četrtkova literarna srečanja skupno z Goriško Mohorjevo družbo in Mladiko v sodelovanju z goriško knjigarno na Travniku, je z veseljem povedala, da se bodo na željo slovenskih založnikov v Italiji, po uspeli sezoni, v Gorici nadaljevala druženja z avtorji in bralci. V pogovoru, ki ga je vodila, je povedala, da je Ivana Suhadolc, po rodu z Opčin, kot novinarka dolgo let delala v Trstu, Benetkah in Rimu, nato je bila nekaj časa v Bruslju. “Zelo ljubi morje, zelo lepo piše”, zato je nastala ideja, da bi napisala zgodbo o pomorskem klubu. Nastala je knjiga o zgodovini Sirene, o težavah njenega nastajanja in sploh o Barkovljah; prav lepo se bere, kot pripoved ali roman, v slovenščini, pa tudi v italijanskem prevodu. Avtorica je povedala, da je v Sireni sicer imela prijatelje, a ni nikdar jadrala. Dela se je lotila z novinarskim pristopom, začela je zbirati gradivo in delati intervjuje. Za prvi, bolj zgodovinski del, ki obravnava t.i. prvo Sireno, ustanovljeno leta 1924, se je navdušila, ko je šla v državni arhiv v Rimu in med brskanjem našla snopič o Sireni, ki so ga hranili v političnem uradu nekdanje fašistične vlade. “S slastjo” je začela listati dokumente in našla pet strani dolg priziv predsednika Sirene Dragotina Starca, napisanega Mussoliniju, proti ukinitvi društva. Dokument jo je naravnost prevzel. V Barkovljah še vedno živi Staršev vnuk, ki ga je Suhadolčeva tudi intervjuvala. Ko je končala pisati zgodovinski del, se je pogovorila s tajnico kluba Majdo Gerdol Pertot; tudi ona ji je je posredovala navdušenje ljudi, ki so že izgubili vsak stik z morjem, in hkrati srečo, ko so spet dobili majhen košček terena ob morju. Vsi so bili iz sebe od sreče, da imajo spet svoj prostor in lahko spet živijo ob morju. Na desetine ljudi je pri Sireni preživljalo ves svoj prosti čas, v to so vložili vse svoje veselje. “Vsa športna društva imajo velik pomen, ker združujejo ljudi in jih potrjujejo v njihovi identiteti”; če je občni jezik slovenščini, pa tudi v narodni istovetnosti. Pri Sireni, pa tudi pri sesljanski Čupi, je tu še odnos do morja, ki nam ga je fašizem skušal načrtno iztrgati. Obala med Timavo in Barkovljami je bila vedno slovenska, bila je nekak etnični klin, ki je delil pretežno italijanski Trst od ostale Italije na zahodu. “Ta klin so skušali uničiti”. Med fašizmom so skušali ovirati vsako gospodarsko dejavnost na morju, ribičem niso izdajali dovoljenj itd. Za globlje poznavanje vsega tega je veliko naredil Bruno Volpi Lisjak, Ivana Suhadolc zato upa, da bo o tem pisal še kdo.
Ob koncu 19. stoletja je bil Trst trojezično mesto, je nadaljevala avtorica. Za veslanje Slovenci niso imeli veliko denarja, prvi klubi so bili italijanski in nemški. Ko je l. 1924 končno nastal slovenski klub, je doživel veliko nasprotovanja. Po več desetletjih “tišine” je nekaj vendar ostalo v srcih Barkovljanov, ki so Sireno leta 1976 spet ustanovili. Danes ima društvo sedež blizu italijanskega Barcola-Grignano, s katerim ima prisrčne in prijateljske odnose. Danes so Slovenci na svojih jadrnicah kot drugi športniki, med njimi je cela serija svetovnih prvakov. Najboljša prvakinja je Arianna Bogatec, ki je bila tudi dvakrat na olimpijskih igrah. Sirena je nastala kot veslaški klub, a te sekcije žal ni več; nekaj časa so imeli potapljaško, pa tudi deskarsko sekcijo, trenutno ima le jadranje in športni ribolov. Ko so drugič ustanovili Sireno, nihče od članov ni imel barke, ni znal ne jadrati ne veslati. Klub so ustanovili, da bi njihovi otroci imeli odnos do morja. “Izključno za to”. Za klub je bilo bistveno, da so bili vpisani v FIV (Federazione Italiana Vela); tudi tu so naleteli na številne ovire, a zagrizeno in vztrajno so z lobijem in majhnimi kompromisi le dosegli, kar so želeli. Prva leta so se za tečaje za otroke obrnili na sosednje pomorske klube v Kopru in Piranu, nato so nekaj malih jadrnic celo sami naredili. “Vedno se je treba boriti, da nekaj imaš in izboljšaš”…

V goriški Katoliški knjigarni o knjigi Pomorski klub Sirena - Slovenski glas v Tržaškem zalivu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme