Na gori s hvaležnostjo in prošnjo za blagoslov
Sveta Gora / Romanje v organizaciji Slovenskega pastoralnega središča iz Gorice
Romanja na Sveto Goro, ki ga je Slovensko pastoralno središče Gorica organiziralo sredi posta, v nedeljo, 3. marca 2024, je letos privabilo še več ljudi kot lani.
Jedro okrog 20 pogumnih romarjev, ki se niso ustrašili negotove vremenske napovedi, se je zbralo pred sedežem slovenske duhovnije ob 7. uri. Pater Jan Cvetek jim je v cerkvi sv. Ivana podelil romarski blagoslov, nakar so z odločnim korakom stopili na pot. Na trgu pred cerkvijo v Solkanu sta se jim pridružili še dve družini iz Štmavra, zraven je bil tudi kakšen posameznik iz Števerjana; vabljeni so bili namreč verniki iz vse pastoralne enote Gorica/Števerjan. Od tod so krenili po stezi najprej v smeri Škabrijela, nato pa – sredi travnikov z lepim pogledom proti Goriški, Sabotinu in Soški dolini – proti rondoju na Skalniški cesti. Pri prvi postaji križevega pota se je priključilo še lepo število mlajših in starejših romarjev, tako da se je od postaje do postaje, kjer so se verniki ustavili, molili in premišljevali o Jezusovem trpljenju, vila dolga vrsta vernikov za križem, ki so ga nosili mladi.
Slovesno romarsko mašo je daroval p. Benedikt Emberšič ob somaševanju p. Jana in goriškega župnika g. Marijana Markežiča, ki je v Marijini baziliki uvodoma iskreno pozdravil navzoče, “da bi Bogu dali čast in hvalo, da bi posvetili naša telesa, da bi mogla še bolje misliti, govoriti in delati.” Še posebej pa so poromali, da bi se Bogu za vse zahvalili in ga prosili, naj blagoslovi naše družine in celotno skupnost, je še dejal g. Marijan. P. Benedikt je v homiliji spodbudil prisotne k razmisleku o tem, kako doživljamo postni čas, čas spreobrnjenja, pokore in dobrih del. Pokomentiral je evangeljski odlomek, v katerem je Jezus očistil tempelj, “odstranil tisto, kar tja ne spada”. V gorečnosti za Očetovo hišo Jezus ni delal kompromisov med Bogom in svetom. Želel je povedati, da je tempelj namenjen molitvi in darovanju, ne pa prekupčevanju. Božja hiša oz. cerkev je namenjena našemu srečanju z Bogom. Naše cerkve niso turistični objekti, kraji za druženje, “to so kraji za Boga”. Jezus je šel še dlje, ko je dejal, da je On sam tisti tempelj, Bog sam, ki biva med nami. “Pomislimo, kako je z našim templjem, z našimi dušami, kaj spuščamo v naše srce, kaj v nas ni božjega, kaj je treba očistiti, odstraniti.” V tem smislu so trdni temelji našega krščanskega življenja deset božjih zapovedi, ki jih je evangelij nadgradil. “To je naš temelj, naša pot, naša smer.” Zato dokažimo svojo ljubezen in predanost Bogu, da bo On lahko stopil v naša prečiščena srca, je še dejal p. Benedikt.
Ob mašnikih pri oltarju se je tudi tokrat odlično izkazalo kar 12 mladih ministrantov iz Gorice in Štmavra, s kora pa so ob orglanju Davida Bandlja iz ust pevcev goriškega cerkvenega zbora zadonele prelepe slovenske postne pesmi.