Mozaik v kovčku Majde Artač Sturman
Izmenično sosledje verznih in proznih besedil dajejo z oblikovnega vidika knjigi svojevrstno podobo: vsebinska plat pa raste iz esejističnih in narativnih prvin. Najbolje je zato, da se zainteresirani zgolj prepusti toku pripovedovanja in naj ga sprejme kot neke vrste romaneskni mozaik. Tako se bo soočil z avtoričino refleksijo o barvah, o njihovih simbolnih pomenih, o njihovi pojavnosti, ki ji obenem služijo za čustveno razmišljanje in izpoved o sodobnih vprašanjih naravovarstvenega, kulturnega in družbenega kova.
Vzporedno s tem nivojem pa bo bralec spoznal skrivnosten lik avtoričine prijateljice Gaje, katere življenjski utrinki se nam razpredajo kot kapljice dežja na steklu: Gaja, doma iz Sankt Peterburga in nato deležna tržaških sinjin, žena Denisa, ki je tistega temnega 11. septembra v New Yorku naključno rešil svoje življenje, Irinina mama in nezakonska mama Fedja; Gaja umetnica, slikarka, gledališka igralka. Na straneh se razpreda trdno žensko prijateljstvo, katerega kremenitost se v spominu pisateljice ohrani tudi po ločitvi, ko se življenje vsakogar razvije v določeno smer. Čar na pol nakazanega in zamolčanega odnosa, ki ga je ob koncu pripovedi potrebno srčno braniti: “Gajo pa pustite pri miru, ne vprašujte me po njej, ne vprašujte, kdo pravzaprav je, kako je z njo, kje živi, kaj dela, kam je šla … Pustite jo živeti. Končno je svobodna, končno je srečna”. V epilogu, ki zaradi nenehnega vrtenja življenjskega kolesa zveni tudi kot rekvijem ljubljenim osebam, ki jih ni več, bo bralec spoznal, da nič v eksistenci ni večno: tudi odnos do barv ne: “…vzljubila sem rjavo, rdeča se mi ne zdi več tako moteča, črna pa se mi, posebno po očetovi smrti, zdi preveč turobna…”
Mavrični žar pripovedi osvetljuje dogajalno nit in obenem zabrisuje mejo med realnim in fantazijskim, med osebnim in družbenim. V tem domišljijskem prostoru zaživijo individualno življenje ilustracije Jasne Merku’: raznolikost tehnik in materialov, ustvarjalni eros, pestrost barvnih odtenkov zarisujejo še en pripovedni nivo, neko paralelno likovno zgodbo in soustvarjajo svojevrsten literarno-umetniški mozaik, ki besedo dopolnjuje.
Majda Artač Sturman je idejno podlago za svojo zadnjo knjigo črpala iz niza oddaj, ki jih je svojčas priredila za tržaški radio (na koncu knjige se namreč zahvaljuje radijski urednici Loredani Gec). Tedanjo vsebino je preoblikovala z razširjenimi in prenovljenimi elementi, ki dajejo avtoričinemu in založniškemu načrtu poseben eksperimentalen pečat.
IG
