Morje slovenskih zastav na Matajurju
Kolesarskim dirkam nisem nikoli sledil z navijaškim navdušenjem. Morda je bilo pri tem izjema obdobje v začetku devetdesetih let, ko sem se še kot otrok navduševal nad takrat nepremagljivim Miguelom Indurainom, ki je osvojil dva zaporedna italijanska Gira in pet zaporednih francoskih Tourov. Z Indurainom sem tudi spoznaval ti dve najpomembnejši etapni kolesarski dirki. Po njegovi upokojitvi sta Giro in Tour bila zame vsakoletna junijska in julijska zanimivost, ki pa ni prerasla več v navijaški dogodek. Zanimali pa sta me kot športni prireditvi, zanimali sta me tudi kot družbeni pojav. Giro za Italijo in Tour za Francijo sta nekako to, kar je Wimbledon za Anglijo ali Planica za Slovenijo. Gre za dogodek, ki presega sam šport. To je trenutek, ko se država poenoti in postane pripadnost temu dogodku tudi pripadnost narodu. Letošnja etapa Gira, ki je 20. maja peljala skozi Nediške in Terske doline, je bila za to območje enkratna priložnost. Zapostavljena gorata območja so dobila priložnost, da se ves dan postavljajo pod soj žarometov. Z dobro zastavljenim marketingom in medijsko pokritostjo, ki jo zagotavlja Giro, bi to lahko prineslo tudi ekonomske in gospodarske učinke, začenši na področju turizma.
V mesecih pred beneško etapo Gira pa je bilo med Slovenci vseskozi prisotno vprašanje – čeprav morda v nekoliko latentni obliki – kaj lahko ta dogodek prinese slovenski narodni skupnosti v Nediških dolinah? Ponekod se je namreč pojavljal strah, da bi lahko skupine nacionalistično nastrojenih zastopnikov “italijanstva Benečije” želele izkoristiti to priložnost za reklamiziranje svojih tez. Do tega, hvala Bogu, ni prišlo. Zgodilo pa se je nekaj drugega – presenetljivega. Slovenski kulturni in družbeni delavci so s transparenti opozarjali na slovensko prisotnost. Tudi Slovencem naklonjene občinske uprave so prihod Gira pozdravile dvojezično. A na pomoč Beneškim Slovencem so tega dne, nad vsemi pričakovanji, prišli rojaki iz matice. Že res da je Giro svetovna atrakcija, a prisotnost matičnih Slovencev je bila 20. maja res izjemna. Najboljši prikaz tega je bilo pestro dogajanje na Matajurju, očaku nad Nediškimi dolinami. Pogled z razgledne točke malo nad vasjo in tik pod ciljem velike gorske etape je bil – s slovenskega zornega kota – res neverjeten. Ob poti, ki je kolesarje vodila navkreber, je bila navdušena množica in – v prvi vrsti – opazno je bilo morje slovenskih zastav. Belo-modro-rdečih zastav z grbom, v katerega je všit Triglav in tri zvezde celjskih grofov. Na prvi pogled so se te zastave po številu kosale z italijanskimi trobojnicami. Skratka, na simbolnem vrhu, ki se dviga nad dolgo zatiranimi Nediškimi dolinami, je bila prava slovenska veselica. Ob tem je bilo seveda povsod slišati kramljanje, smejanje in navijanje v slovenščini. Na vrh so se pripeljali kolesarji v polni kolesarski opremi, na Matajur so pripešačili pohodniki, v lepem vremenu so si na travnatih površinah prostor za piknik uredile družine. Slovenci na Matajurju niso bili samo iz Posočja, mnogi so na ogled kolesarske etape prišli celo iz oddaljenih delov Slovenije, tja do Štajerske. In velika večina jih je s seboj imela tudi slovensko zastavo. Seveda, navijali so za slovenske kolesarje. Le nekaj dni pred tem je namreč Primož Roglič na kronometrski etapi, ki se je sklenila v Chiantiju, presenetil celotno svetovno konkurenco in osvojil prvo mesto.
Te slovenske zastave, ki so v splošnem radostnem vzdušju tistega prazničnega dne plapolale na Matajurju, pa so imele še drugačen pomen. Različen od tistega, ki so ga imele slovenske zastave ob zmagi Luke Mezgeca v sprintu zadnje etape Gira leta 2014 sredi Trsta. Takrat smo Slovenci – to si lahko priznamo – zmago proslavljali tudi z določeno mero privoščljivosti. Slovenski kolesar je takrat osvojil etapo, ki jo je Giro poklonil 60. obletnici povratka Trsta k Italiji (leta 1954, po obdobju STO). Tokrat je bilo drugače. Slovenske zastave so prevetrile ozračje na Matajurju in posredovale pomirjujoče sporočilo tudi Beneškim Slovencem. Sporočilo zbliževanja, sporočilo prijateljstva in seveda sporočilo (skupne) narodne pripadnosti. Tudi domačini so ob spoznanju, da je dotlej neznani sogovornik Slovenec, preklopili na slovensko nediško narečje.
Časovne vzporednice so včasih naključne. Pred nekaj tedni smo se spominjali tragičnih dogodkov ob 40-letnici potresa v Furlaniji. Takrat je na dan ponovno prišel tudi spomin na delo slovenskih strokovno zelo usposobljenih inženirjev, ki so maja 1976 priskočili na pomoč ljudem na teh območjih in tako prvi začeli podirati psihološke pregrade meje. Le nekaj tednov po teh spominskih slovesnostih je Matajur močno zaživel v slovenskih barvah. In to je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo.
Najboljša razglednica tega splošnega veselja je bila podoba petih mož – nekaj jih je bilo Benečanov, nekaj iz Posočja – ki so se nastavljali fotografskemu aparatu. S slovensko zastavo. In pri tem veselo razlagali: “Vidite, tukaj sta skupaj Slovenija in Benečija”. Da, 20. maja sta Slovenija in Benečija res zadihali skupaj.
kil
