Moje romanje na Sveto Goro l. 1951

Gospa Benjamina Fajdiga, rojena leta 1931 na Gočah pri Vipavi, me je dne 26. oktobra 2022 obiskala na mojem domu v Vipavi in mi pripovedovala svojo zgodbo, kako je leta 1951 romala na Sveto goro. Sedla sem za računalnik in jo zapisala ter jo z njenim dovoljenjem pošiljam v objavo.

“Bilo je leto 1951. To je bil čas, ko se je  podoba Matere Božje vračala iz begunstva nazaj na Sv. Goro. Iz Goč se nas je zbrala skupina vernikov, ki smo se odpravili peš ob treh zjutraj na vlak v Štanjel. Njegov odhod je bil določen po rednem urniku za peto uro zjutraj. Na postaji v Štanjelu smo videli še nekaj romarjev iz Branice, Štjaka, Hrušice in nekaj jih je bilo tudi iz Gabrovce, Kobjeglave in ostalih vasi. Spominjam se, da je bila iz Ravenj gospa Kristina Počkar, rojena leta 1902, iz Goč je bila Anica Volk, rojena leta 1914, po domače Mežnarjeva. Vlak se v Štanjelu  skoraj ni ustavil in nanj nismo smeli stopiti tisti, ki smo se hoteli peljati do Gorice in želeli prisostvovati procesiji na Sv. Goro, ker so bili na vlaku miličniki in nam niso pustili vstopa na vlak. Zato smo peš nadaljevali pot na Sveto Goro. Nekaj se jih je odpravilo nazaj domov, nekaj pa nas je ostalo in smo pot peš nadaljevali naprej. Ko smo prišli do Rihemberka, sedaj Branik, so nam ljudje povedali, da tudi po cesti ne smemo naprej, ker je bilo to prepovedano od takratne oblasti za vse tiste, ki smo kot romarji hoteli na to slavje na Sveto Goro. Zato smo šli po stranskih poteh in stezah, kjer so nam ljudje povedali, da jih na nobeni postaji niso pustili na vlak in ne po cestah, čim so povedali, kam gredo. Tako smo nadaljevali pot tudi mi do Vogrskega. Naprej smo šli po poljskih poteh do Ajševice in čez cesto v gozd Panovec in naprej do Kromberka in tako  nadaljevali do Solkana, kjer smo srečali tudi skupino iz Goč, ki se je že vračala po glavni slovesnosti domov.

Naša skupina pa je prišla na Sv. Goro isti dan komaj popoldan. Še takrat je bila zvečer cerkev polna ljudi in še vedno so prihajali novi verniki, tudi iz tolminske strani. Ljudje so spali v cerkvi in tako smo počakali do jutra. Svete maše so se obhajale takrat samo dopoldan, popoldan jih ni bilo. Zvečer pa so bile v tistem času litanije in se je molilo vso noč. Nekateri so zaspali po klopeh, drugi pa so molili in prepevali. Naslednji dan so se že zgodaj zjutraj začele svete maše, odvisno od duhovnikov. Nazaj smo se vračali peš do Gorice, tu na vlak do Štanjela in peš domov vsak na svoj dom. Hrano smo vzeli s seboj, kar je kdo imel doma. Če je kdo imel več hrane, je to podelil tudi drugim. Za pijačo smo imeli samo vodo, ki smo jo natočili po hišah med potjo. V gostilni v Solkanu smo si privoščili eno “pašerejto ali limunado”. Med potjo tja in nazaj smo prepevali, malo molili in se pogovarjali. Dan pred našim prihodom na Sv. Goro je bila glavna slovesnost in veliko ljudi.

V tistih časih je bilo za nas to potovanje veliko doživetje, kljub težavam na poti, zaradi katerih smo zamudili glavno slovesnost. Domov smo se vračali veseli in zadovoljni, da smo lahko bili prisotni pri tako veliki slovesnosti, ko se je podoba Matere Božje spet vrnila iz begunstva nazaj med nas. Zato Svetogorska Kraljica tudi  v sedanjem času prosi za mir v svetu in v naši domovini, za naše družine in naš narod!”