“Moje poslanstvo je biti ob teh ljudeh ...”

G. Paolo Zuttion o delu v zaporu

Med številnimi duhovniki, ki delujejo v škofiji, se mnogi ukvarjajo s “tihimi” stvarnostmi, ki jih sestavljajo kraji in ljudje, ki so nam sicer vedno pred očmi, in vendar pogosto “izginejo” izpred njih, tako da nanje skoraj pozabimo, dokler se ne zgodi kaj posebnega.

Zastonjska prisotnost, ki ne pozna ne praznikov ne urnikov in je mogoča tudi zaradi bližine vernikov, ki jo duhovnikom izkazujejo s podpisom za sklad Osem tisočink (8xmille) in prostovoljnimi prispevki. Med temi kraji, ki smo jih pravkar omenili, je tudi goriški zapor, kjer je že dolgo časa kaplan g. Paolo Zuttion.

G. Paolo, jesen je vedno čas za nov začetek. Kakšne so trenutno razmere v goriškem zaporu? Katere dejavnosti so se ponovno začele izvajati?

Po covidni fazi, ki je trajala približno dve leti, so se pred časom spet začele izvajati vse dejavnosti, ki so bile v tem času zelo okrnjene. Prostovoljci na primer niso imeli možnosti vstopa v objekt; pomanjkanje njihove velike pomoči sem zelo občutil, zlasti kar zadeva mene, saj sem jih moral sam ves čas nadomeščati v dejavnostih, ki so jih običajno opravljali oni.

Ti prostovoljci so člani gibanja Prenova v duhu in vsako nedeljo prihajajo animirat dve evharistični daritvi, ki potekata v ječi – dve, saj je v goriškem zaporu trenutno 70 zapornikov, razdeljenih v dva oddelka: eden za “običajna” kazniva dejanja, drugi je t.i. “zaščiteni” oddelek, v katerem so zaporniki, ki so zagrešili spolne zločine, izolirani od drugih, saj po “nenapisanem kodeksu” zapornikov morajo biti tisti, ki so zagrešili takšne zločine, kaznovani. Ker so izolirani, se zato organizirata dve maši. Prostovoljci so v veliko pomoč, saj slavja animirajo, pri njih pojejo in pomagajo, sploh pa je lepo tam imeti prisotnost ljudi z našega ozemlja, ki pripadajo škofiji in prihajajo med jetnike. Slednji so v covidnem času občutili pomanjkanje te prisotnosti; mislim, da je tudi zanje pomembna.

Poleg tega prostovoljci skrbijo tudi za razdeljevanje oblačil in potrebščin za osebno nego. Ta dejavnost se je, kot sem že omenil, nadaljevala po dolgem obdobju, ko je prostovoljci niso mogli izvajati, in sem zanjo moral skrbeti jaz; to je zame zelo pomembno, ne le zaradi pomoči, ampak tudi zato, ker je, kot sem že dejal, živo pričevanje neke zunanje prisotnosti med zaporniškimi zidovi.

Znova je stekla tudi dejavnost gledališke delavnice: pred nekaj tedni je bila uprizorjena igra, ki jo je prav tako podprla goriška škofijska Karitas in je del dejavnosti, ki jo družba Fierascena že več let izvaja s socialno gledališko delavnico znotraj zapora tudi s trenutki soočanj in debat s festivalom Ko bi bil Kajn, ki predlaga gledališka besedila in drugo, prav tako s podporo škofijske Karitas.

Če povzamemo, je to za goriški zapor trenutek ponovnega zagona.

Kakšni so obeti za to strukturo, v katero smer se zapor razvija? In katere so potrebe, težave?

Zapor v Gorici mora najprej vzpostaviti dejavnosti, ki usposabljajo in oblikujejo osebe. Glavna težava je po mojem mnenju prav v tem, da ni posebnih dejavnosti, zato ljudje preživljajo večino časa v brezdelju, kar nikakor ni rehabilitacijsko. Zato manjka tista osnovna funkcija kaznovanja, ki je po Ustavi rehabilitacijska, tj. da bi oseba ponovno našla sebe in svoj življenjski status, da bi se lahko spet vživela v družbi, v odnosu z drugimi. To se žal ne dogaja; ne moremo mimo dejstva, da se velik odstotek tistih, ki so bili izpuščeni, vrača v zapor, to pa je problem ne le goriške ječe, ampak splošen.

Zato menim, da bi bilo potrebno za osebe, ki so imele opraviti s kakršno koli obliko kaznivega dejanja, ustvariti možnosti za zaposlitev in poklicno usposabljanje.

Kar zadeva zapor v Gorici, je ministrstvo za pravosodje prevzelo sosednjo stavbo, nekdanjo šolo “Pitteri”.

Upam, da se bo tam le našel primeren prostor za delavnice in poklicno usposabljanje teh ljudi.

O projektu ne vem veliko, a to bi bila ena izmed mojih želja.

Veliko se govori o reformi Cartabia, katere cilj je, da bi zapor postal zadnja možnost in da bi se zagotovili alternativni ukrepi, s katerimi bi storilec kaznivega dejanja nekako lahko našel ali ponovno odkril pravo pot v svojem življenju.

Ti alternativni ukrepi bi pomenili tudi “izpraznitev zaporov”: ne pozabimo, da je v italijanskih ječah približno 20.000 ljudi več, kot bi jih predvidoma moralo biti (imamo približno 60.000 zapornikov v primerjavi s 40.000 predvidenimi mesti).

Eden od načinov za “izpraznitev” zaporov je torej zagotovo uresničitev in izvajanje alternativnih ukrepov, ki pa potrebujejo zunanje strukture in organizacijo, ki jih za zdaj ne vidim in sploh ne vem, ali obstajajo nameni, sredstva in možnosti za njihovo vzpostavitev.

Nadalje bi morali obravnavati še številne druge težave: velik odstotek zapornikov ima na primer psihiatrične težave in prestajanje kazni v zaporu zanje verjetno ni najprimernejši način za izhod iz tega stanja. Zato bi bilo treba na novo premisliti tudi načine prestajanja kazni.

Službo kaplana opravljate že kar nekaj časa. Kaj vam pomeni ta naloga?

Eh, z zaporom imam opraviti že veliko let, več kot deset.

Nenehno se soočam s to resničnostjo: sestavljajo jo ljudje, ki doživljajo trenutke trpljenja – kajti zapor je vedno trpljenje; ljudje so prikrajšani predvsem za svobodo in bližino ljubljenih oseb, med drugim pa morajo deliti življenje z osebami, ki si jih sami nisi “izbrali”.

Moje poslanstvo je predvsem biti ob teh ljudeh v tem položaju, z vsemi njihovimi omejitvami, napakami in grehi.

In vendar tudi oni ostajajo osebe, ustvarjene po Božji podobi in sličnosti; kot pravi papež, so Jezus Kristus.

Imel sem in imam veliko izkušenj iz srečanj s temi ljudmi; to mi med drugim daje možnost, da se moje srce spreminja in spreobrača, da ne obsojam, da znam sprejeti tudi tiste, ki so, človeško gledano, “prave katastrofe”, a so kljub vsemu podobe Boga, podobe trpečega Kristusa, ki je navzoč med nami.

To je nekako duh, ki ga poskušam upoštevati pri svojem delu v tem zaporu.