Moja in tvoja Aleluja
Med trpljenjem in vstajenjem
Pri obisku katerekoli cerkve se vedno ozrem tudi na tamkajšnji križev pot. Običajno je zelo preprosto upodobljen, so pa tudi nekateri križevi poti, ki so delo znanih in manj znanih likovnikov. Velikokrat se srečujemo z zapisi o posameznih križevih potih. Iz teh predstavitev spoznamo duhovno plat osebe, ki nam križev pot predstavi, zato bi se ob njih rad zaustavil.
Spomin mi poroma v slovenski medvojni čas, ko sta brata Tominc, p. Angelik in p. Roman, imela kar nekaj zapisov na temo: “Ali neverni slikar lahko naslika sliko z duhovnim sporočilom?” Ko danes beremo te zapise, lahko iz njih izluščimo marsikaj. Gotovo da neverni slikar lahko ustvari sliko z verskim motivom. Zakaj bi je ne mogel? Isto velja tudi za druge umetniške zvrsti. Vendar, neverni slikar ne bo nikoli v delo z verskim motivom vdahnil duhovne dimenzije, ki je nujna pri tej upodobitvi. Zakaj je to pomembno? Verski navdih, ki ga mora izražati delo z versko tematiko, pomaga osebi, ko se s tem delom srečuje, doživeti bližino Božjega. Če tega ne doživimo, je delo lahko umetniško dovršeno, nima pa tistega, kar bi moralo imeti, to je sporočila Božje bližine, saj ga ne izraža.
Nekaj podobnega zapažamo pri likovnih kritikih. Zapisi, ki jih velikokrat beremo in se nanašajo na versko tematiko, so opisani zelo ohlapno. Zapisovalci se v glavnem osredotočijo na barve, slog, kompozicije posameznih oseb, tu pa tam še na kakšno pokrajinsko posebnost, o verskem ali duhovnem sporočilu pa običajno ne napišejo nič. To se dogaja zato, ker jim je področje tuje. V umetnosti ni dovolj samo poznavanje barv, figur in upodobitve same. Treba je dojeti duhovno dimenzijo, ki jo je umetnik podal ali želel podati. Ali je duhovna dimenzija vtkana v neko delo ali tega delo nima, je odvisno od avtorjeve duhovnosti.
Kar nekajkrat sem se zelo neprijetno počutil, ko sem poslušal ali celo bral opise religioznih umetniških del, ki so bili podani površinsko, brez duhovne vsebine, ki jo je delo imelo. Nekaj podobnega sem doživel prav letos v postu, ko je na razstavi znanega križevega pota tekla predstavitev, ki se je osredotočila na barve, figure, opis same slike, tisto Božje, ki je iz dela izžarevalo, pa ni bilo omenjeno. Da do tega prihaja, je krivda na tistih, ki te osebe vzgajajo, saj jih ne usmerijo v poglabljanje Svetega pisma in duhovnosti. Tu joga in podobne moderne meditacije ne pridejo v poštev. K delu z verskim motivom je treba pristopiti s pogledom vere, če želimo, da ga dejansko dojamemo.
Ko v postnem času z verniki prebiram pasijon ali molim križev pot, jih nikoli ne želim prestaviti v vlogo Jezusovih mučiteljev, da bi jih tako “omehčal” ali celo spreobrnil, da bi oddrveli k spovedi. Še manj, da bi pri njih sprožil čustveni izbruh, kot so ga imele jeruzalemske žene, ki jih je po sporočilu evangelistov Jezus sam med svojim križevim potom na to opomnil. Zapisi pri tej postaji so zanimivi, npr.: Jezus nagovori jeruzalemske žene ali Jezus sreča jeruzalemske žene, pa tudi Jezus pokara jeruzalemske žene. Vsak čustveni vihar, ob križevem potu ali ob Jezusovem trpljenju, ima negativen učinek na poti, na katero nas vabi velikonočno slavje. Pot k vstajenju vodi skozi naše srce. Srce v svetopisemskem pomenu ne označuje čustva – sentimentalnosti, ampak je pot h globljemu razumevanju duhovnega sporočila.
Križev pot po naših cerkvah se konča s 14. postajo, ko Jezusa položijo v grob. To pomeni, da je bilo mrtvo Jezusovo telo, potem ko se sam ni umaknil pred silami nasilja, ki ga je svet poln, najprej položeno v naročje njegove Matere, nato pa v naročje matere zemlje. Mnoge novejše upodobitve križevega pota dodajajo še eno postajo, to je vstajenje. To je postaja upanja ali ključ do smisla celotne zgodbe križevega pota.
Velikonočne aleluje naj ne bi dojemali čustveno, z vso sodobno navlako ob nas, ampak z osebnim spoznanjem: Gospod je vstal za vsakega od nas! To je moja, pa tudi tvoja Aleluja!
(na sliki: Mira Ličen, Vstali, 2013, fuzija, 55X 60 cm cca)
