Omama obljub

Misel Antona Bedenčiča

V zadnjem letu smo bili in še bomo v obdobju volitev. Tako v Italiji kot v Sloveniji. To je ponavadi čas, ko se izreče največ obljub. Iz vseh ust prihajajo. Lepe obljube je tako lepo slišati. In ker so nam všeč, jim začnemo verjeti. Ni pomembno, če smo naknadno razočarani. Lepo je živeti od obljub. Tudi v vsakdanjem življenju. Še posebej v medsebojnih odnosih. Toliko obljub in toliko prevar. Bile so lažne. V ozadju obljub je bilo nekaj drugega. Lahko je želja po moči, po gospodovanju, po slavi, lahko je egoizem. Povedati resnico je vedno neprijetno. Resnice ljudje ne želimo slišati. Lepše je slišati obljube. Čim večje so, bolj smo nad njimi navdušeni. Spremenili bomo svet, naredili novega. Vemo, da je v družbi mnogo slabega, krivičnega. Kako lepo se sliši. Naredili bomo nov pravičnejši svet in red.

In človek začne verjeti tem obljubam. Mnogokrat slepo. Saj le-te izražajo tudi naše želje. Ker pa jih izražajo določene osebnosti, pomeni, da verujemo v verodostojnost in možnost obljubljenega.

In ta vera lahko raste ali pada. Vzpostavljena je na odnosu. Je del življenja, je nekaj živega.

Vendar človek ne veruje le človeku in v njegov svet idej in obljub. Vera je tudi odnos do Boga. In tako se dogaja, da je vera v človeka in njegove obljube veliko večja kakor vera v Boga. Zakaj?

Odgovor je v opisu Jezusove poti v Jeruzalem. Njegovi učenci in ostali v Njem pričakujejo izpolnitev svojih želja. Toda to se ne zgodi. Jezus postaja vedno bolj zahteven. Ne obljublja. Kdor hoče hoditi za njim, mora izbirati. Ali On ali bogastvo, On ali oče, mati. Zahteva od njih tudi najtežje. Kolikokrat odpustiti svojemu bratu? Samo sedemkrat. Vedno! In še bi lahko naštevali. Ko so vse to poslušali učenci, so se začeli spraševati, ali naj mu sledijo ali ne. Naj verjamejo njegovim besedam ali ne. Jezus jim je večkrat očital, da imajo malo vere. To se zgodi tudi Petru, ko gre po povabilu k njemu po vodi. Pride val dvoma, se ustraši. Ali naj mu še sledi ali ne.

In nekega dne ga zaprosijo: “Pomnoži nam vero.”

Jezus jim na vprašanje ne odgovori. Ponovno jim da vedeti, da imajo malo vere. Pa vendar, saj apostoli so bili verni. Verjeli so v Boga od malih nog in živeli po pravilih njihove vere.

Kaj torej vera? Vsaka vera ima dolečene resnice. Sprejeti jih, še ne pomeni, da si vernik. Še veliko manjka. Tudi ni vera to, da sodelujemo pri raznih zunanjih oblikah izražanja vere. To je lahko le tradicija, in to prazna, ki počasi postane le kulturna dediščina. Vera mora biti razumna. Človek sicer razmišlja in vidi, da to, kar Jezus predlaga, je dobro, da ima prav. Tudi to ni dovolj. Najpomembnejše je še vedno odsotno. Nastopiti mora tisti odločujoči trenutek. Jaz osebno se mu želim pridružiti. Sprejemam njegovo sporočilo, verujem v njegove besede. Moram ga vzljubiti, stopiti moram z njim v osebni odnos. Ne obljublja. Celo zahteva dolečene stvari, ki so nemogoče. Mogoče pa so, če imamo vero kot gorčično zrno. Izkoreniniti moramo vse naše slabe navade, razvade in zasvojenosti. Zahteven je enako do nas, kot je bil do svojih učencev. Le taka vera je živa in lahko raste ali pada, ker sloni na osebnem odnosu. Ali bomo imeli večjo vero, je odvisno le od nas. Bo tako velika, kolikor smo se z Njim povezali in mu sledimo.

Vera brez del je mrtva, je zapisal apostol Jakob. Ko smo stopili v osebni odnos z Jezusom in se mu pridružili, smo stopili v konkretno življenje. Jezus se ne istoveti kot gospodar. On se istoveti kot služabnik. Kdor ljubi, ne more biti gospodar. Je lahko le v službi drugemu. Bog je Ljubezen, zato ni Gopodar, Vladar. Tudi On je v službi človeku. Torej vsak, ki sledi Jezusu in se je z njim povezal, ima identiteto služabnika.

Biti v službi sočloveku. In to na vseh področjih. Tudi v vodenju v podjetjih, vodenju države, v družini, med sosedskimi odnosi, v delu za mir na svetu itd. Če bi vsi imeli vsaj malo te vere, bi se med nami dogajali čudeži. To, kar se nam zdi nemogoče, bi lahko postalo mogoče. Čudeže dela naša vera. 

Za vse, kar delamo, ne bomo posebej nagrejeni. Ljubezen je zastonjska. Kot je identiteta rože, da cveti, tako je identiteta človeka biti v službi sočloveku, skupaj z Jezusom. Šele zdaj nam zasvetijo vse verske resnice v pravem sijaju. Ko se zbirajo naše skupnosti ob raznih slovesnostih, niso več tradicija, temveč izraz žive vere. Ko smo skupaj, se zavedamo, da smo močnejši v službi sočloveku, resnici, življenju, obenem pa smo proti vsaki nadvladi človeka nad človekom in proti izkoriščanju.

Današnji svet potrebuje vernikov obljub. Vera v Jezusa jim je v napoto. Vsakdo izmed nas se lahko vpraša, na kateri strani je.