Mira Mihelič – Družinska slika z gospo
Temperamentna, marljiva in natančna v svojem delu, s posluhom za jezike in z znatno mero občutljivosti. Tako bi lahko v nekaj besedah opisali pomembno pisateljico, prevajalko in urednico Miro Mihelič, ki je živela v času ženske emancipacije in uživala sloves ene najuspešnejših slovenskih žensk.
Čeprav je bila kot dekle razvajena, saj je kot hčerka bančnega uslužbenca in operne pevke odraščala v družbeni eliti, se je po sili razmer spremenila v samozavestno prevajalko, ki je izvrstno, hitro in disciplinirano prevajala šest mesecev ter se zbujala vsako jutro ob petih in tipkala, da je dovolj zaslužila. V času prve svetovne vojne se je njena družina preselila v Zagreb, po ločitvi staršev je nekaj let preživela v Trbovljah s starimi starši in pri enajstih letih pristala v očetovi meščanski vili v Ljubljani. Še zelo mlada se je zaljubila in se poročila ter rodila dva otroka. Po vojni in zaporniški izkušnji je rodila še dva sinova, se ločila od Puca in se poročila s slikarjem Francetom Miheličem, s katerim je imela še petega otroka.
Pisala je romane, drame, komedije, novele, zgodbe za otroke in mladino ter bila ena izmed najboljših slovenskih prevajalk. Poleg tega je bila knjižna urednica in doslej tudi edina predsednica Društva slovenskih pisateljev ter predsednica Slovenskega centra Pen, tako da se je uveljavila tudi v mednarodnih krogih. Prav zaradi tega so pred sedežem obeh društev postavili njen doprsni bronasti kip.
Vse to in še druge zanimivosti o liku te dame je občinstvu Peterlinove dvorane na rednem ponedeljkovem srečanju predstavila publicistka, dolgoletna novinarka Dela, anglistka, prevajalka, esejistka, pa tudi avtorica nove knjige Mira Mihelič – Družinska slika z gospo, Alenka Puhar. Sama se zaveda, da je treba v življenjepisu obravnavati vse faze življenjskega razvoja, kar pomeni tudi skozi priimke, in tako je napisala uvodni tekst, naslovljen Življenje in delovanje Mire Kramar Puc Mihelič. Prisotnim je povedala zanimivo zgodbo o Mirinem življenju, kako je prve knjige objavila s priimkom Puc in kako je odraščala v družbeni eliti, saj je bila nečakinja enega vodilnih predvojnih liberalnih politikov, Alberta Kramarja. V svojih delih je opisovala, kaj sodi v elito: ne samo dobro obnašanje, ampak tudi znatna mera občutljivosti. Brez težav je govorila tri jezike, slovenščino, nemščino in hrvaščino, doma pa so poskrbeli še za to, da se je naučila francoščine in angleščine.
Po vojni so njene sorodnike preganjali in jim odvzeli celotno premoženje, Mira Mihelič pa si je opomogla z znanjem jezikov in tipkanjem. Rešilo jo je prevajanje, poleg tega pa je ustvarila tudi fenomenalen prevajalski opus. Odlikovali so jo svetovljanstvo, znanje jezikov in izjemna karizma. Nadalje sta zanimivi še dve stvari: da pri pisanju ni sledila smernicam tedanjega časa, socialnega realizma, ampak se je zgledovala po primerih iz tujine, in da slovenščina ni bil njen materni jezik. Izmojstrila je slovenščino, očetov jezik, kar je izredno nenavadno, obenem pa tudi dodana vrednost. Kot je pristavila Alenka Puhar, velja enako tudi za Lojzeta Kovačiča. Kar se tiče jezikov, je Miheličeva imela izjemen posluh, saj je njena mama govorila zagrebško hrvaščino, veliko časa pa je preživela s pestunjo, ki je govorila dalmatinsko hrvaščino. Slovenščine se je naučila šele pri sedmih letih.
Kar se dela tiče, je bila Mira Mihelič štiri leta honorarna knjižna urednica pri Mladinski knjigi, za zbirko Zenit. V tistem času je prišlo do razcveta prevodne literature, izhajala je znamenita Ocvirkova zbirka Sto romanov in pa zbirka Zenit. Broširane knjige so bile štirikrat do petkrat cenejše od tedanjih knjig. V štiridesetih naslovih se jih je zvrstilo tričetrt, ki so še danes dobri in kvalitetni, saj so bili usmerjeni v 20. stoletje in so izredno ažurni. Kot je dodal Aleš Berger, pobudnik zbirke Album, “sta prevajalstvo in urejanje zbirk dve duhamorni opravili, ki se ju ljudje ne spominjajo preveč dobro”.
Alenka Puhar je spomnila še na dejstvo, da je Miheličeva, sicer njena premožna sorodnica in mačeha, a ne v slabšalnem pomenu, ker je bila izredno dobrosrčna in topla oseba brez hudobije, napisala avtobiografijo Ura mojih dni, ki je izšla leta 1985 v desettisoč izvodih. Dodala je še, da je za ta korak potrebno veliko samozavesti.
Gostja Društva slovenskih izobražencev je bila tudi urednica Nela Malečkar, ki je predstavila knjigo in povedala kratko zgodovino nastajanja zbirke Album Mladinske knjige. Začelo se je leta 2003, ko so razmišljali, kako bi obeležili stoletnico rojstva Srečka Kosovela. Tako se je porodila ideja, da bi preko fac-similov pesnikovih del prikazali prehajanje energije iz roke na papir. Knjigi je položil temelje gledališki kritik, urednik prevodne literature pri Mladinski knjigi, prevajalec in pisatelj Aleš Berger. Kosovelova knjiga je zabeležila rekordnih dvanajst tisoč prodanih izvodov, v zbirki Album pa so se ji pridružile še druge knjige, ki jih odlikujejo strokovna neoporečnost in osebna prepričljivost, saj lahko tako rekoč gledamo v pesnikovo delavnico. Princip stroke in osebnosti se tako ponuja tudi v knjigah o Simonu Gregorčiču, ki je skupaj s Kosovelovo pošla, pa o Primožu Trubarju, Cirilu Kosmaču, Edvardu Kocbeku in Almi Karlin. Berger je dodal, da je “Srečko Kosovel pravi fenomen kot tudi primorsko bralstvo, saj bi Primorci zanj in za Gregorčiča šli bosi po trnju. Pol naklade Kosovelove knjige smo prodali samo na Primorskem”.
Knjiga je delo sedemnajstih avtorjev, ki so prispevali študije, eseje, spominske utrinke, pogosto v kombinaciji pristopov in z različnih kotov opazovanja ter refleksije. Odlikuje jo več kot 250 fotografij, veliko dokumentov iz različnih arhivov ter seveda delo Mire Mihelič, ki nastopa z odlomki iz treh najuglednejših del in z natisom nekaj še neznanih besedil.
Po besedah urednice Nele Malečkar bo prihodnje leto izšla knjiga o Borisu Pahorju, ki bo doslej edini avtor prisoten na predstavitvi knjige, v letu 2014 pa o Vitomilu Zupanu.
Šin
