Merjascev je enostavno preveč!
Walter Bandelj, doma iz Podgore, ima – tako ali drugače – že deset let opraviti z merjasci, ki na poseben način ogrožajo severno in severozahodno predmestje Gorice. Kot predsednik krajevne skupnosti Podgora prej, nato pa kot goriški občinski svetnik še vedno spremlja problem, ki mu še zdaleč ni videti ustrezne rešitve.
Že več let opozarjaš predstavnike krajevnih uprav na težave, ki jih povzročajo merjasci…
Vse se je začelo pred skoraj desetimi leti. Spomladi 2004 smo z Mirkom Špacapanom, ki je tedaj bil v deželnem svetu, pripravili odredbo glede merjascev. Ni bilo lahko, ker se je tedaj v Podgori prvič pojavil problem. Različni uradi sploh niso vedeli, kako se v takih primerih postopa. Tudi zato je šlo na dolgo. Tedaj je bil v Podgori predviden odstrel devetih merjascev letno, danes jih je 27. Krajevno lovsko okrožje kljub vsemu ne odstreli niti 75% omenjenega števila, zato ne more vložiti prošnje na deželo, da bi v naslednjem letu povečala odstrel. V Pevmi, Štmavru in na Oslavju, pa tudi v Števerjanu in Ločniku so lovci bolj dejavni, zato lahko računajo vsako leto na odstrel večjega števila merjascev.
Problem divjih prašičev smo v našem koncu že skušali rešiti na več načinov, med drugim s posebnim razpršilom, ki zavrača divje živali; stvar se ni obnesla zaradi stroškov, pa tudi zato, ker je mehanizem treba redno vzdrževati. V Podgori je glavni problem ta, da se divje živali bližajo hišam, parku, športnemu igrišču, prihajajo na dvorišča. Zato je v Podgori problem gotovo hujši kot v drugih vaseh.
Po omenjeni odredbi se je zadeva malce umirila, nato se je spet pojavila. To se dogaja ciklično. V zadnjem letu in pol je problem na Goriškem spet zelo občuten.
Si se kdaj “srečal” z merjascem?
Da, bilo je poleti 2003. Na prometni znak o križišču s prednostno cesto sem nato narisal merjasca in tako dvignil malo prahu… Prav ta dogodek je sprožil problem, zaradi katerega je prišlo – tudi po zaslugi Mirka Špacapana – do odredbe.
Prejšnji ponedeljek si bil prisoten na srečanju s podpredsednico pokrajinske uprave Maro Černic, ki je povedala, da od leta 2004 dalje število divjih živali letno narašča za 14%.
Kot sem že omenil, se je število merjascev, za katere je predviden odstrel, samo v Podgori v zadnjih osmih letih potrojilo. Samo v goriški občini naj bi jih bilo, če se ne motim, okrog 500. Zanimiv je podatek o Sloveniji, ki je izšel s srečanja: leta 1970 je bilo odstreljenih 470 ščetinarjev, lani pa kar 7.500! V Sloveniji je odstrel možen skozi vse leto, v Italiji pa le od srede maja do srede januarja; samice pa samo en mesec.
Na istem srečanju so bili prisotni predstavniki prefekture, občine, deželnega urada za lov, redarjev, gozdne straže, kmetijskih združenj in lovcev. Kakšno je bilo vzdušje med temi različnimi sogovorniki?
Bilo nas je res veliko, niso prišli vsi do besede. Rad bi izpostavil dva problema. Razumem skrb kmetijskih združenj, saj se kmetje, še predvsem v teh kriznih letih, ne morejo ukvarjati z električnimi pastirji in drugimi pripomočki, s katerimi se lahko zabranijo pred divjadjo. To pomeni delo, čas in velike stroške. Če predstavijo prošnjo za pokrajinski prispevek, dobijo kvečjemu od 5 do 10% celotnega zneska! Tudi zaradi tega ne izgubljajo časa s prošnjami…
Drug problem je varnost v krajih bliže mestu, zlasti tam, kjer so otroci. Odredbo potrebujemo prav zato, ker se živali pojavljajo blizu hiš. Razumem tudi, da v različnih krajih, npr. v Brdih ali na Krasu, živijo različne divje živali in zato tudi ne moremo posploševati.
Poudaril pa bi rad, da nisem za odstrel vseh merjascev, kot morda kdo misli; dejstvo, da jih je danes veliko več kot pred petnajstimi leti, pa je konkreten problem, mimo katerega ne moremo. Nekateri pravijo, da se moramo prilagoditi… Kdor npr. živi v Števerjanu, se morda lahko tudi navadi na prisotnost teh živali in se jim prilagodi; v mestu, kjer se tudi že pojavljajo, pa je drugače. Danes jih je enostavno preveč. Gre za problem varnosti oseb, pa tudi na cesti, saj vse pogosteje prihaja do nesreč. Osebno sem proti cestnim znakom, ki opozarjajo na prisotnost merjasca: če ga namreč na takem področju zbijem z avtomobilom, sem sam kriv in moram še plačati globo.
Znano je, da jim nekateri ljudje nosijo hrano…
Leta 2006 je bilo z županovo uredbo določena kazen za tiste, ki dajejo krmo merjascem. Žal ni zadostnega nadzora in niti izvajanja uredbe. Problem je, da nekdo redno – vsak večer – prinaša v Pevmski park hrano za divjad. V okolici Podgore imamo postojanke za lovce, pa tudi take, kjer poseben aparat deli hrano, tako da se merjasci navadijo hoditi tja in ne prihajajo v dolino. Na tak način jih držimo izven vasi. Tisti, ki jim dajejo jesti, pa tako ovirajo naše delo. Sicer pa je Podgora dolga vas; problem merjascev je hujši v njenem južnem delu, od pokopališča do železnice in do športne dvorane Palabigot.
Zdi se, da največjo škodo trpijo zlasti kmetje v predmestju in števerjanski vinogradniki. Iz pogovora z nekaterimi sem imel občutek, da vedno manj zaupajo v javno upravo, češ da ni zmožna rešiti problema…
Nezaupanje v upravitelje je že kronično… Je res, da marsikaj ni bilo storjeno, je pa tudi res, da so problemi različni. Varstveniki so zelo napadalni, zato je težko spreminjati zakone. Če v Sloveniji lovci lahko streljajo celo leto, se merjasci pač preselijo tja, kjer ne streljajo, k nam. Nimajo prepustnice… O spremembi zakona bi morala razpravljati komisija, v kateri so tudi varstveniki, ki imajo svojo moč.
Lovci so pač prostovoljci in jih zato nihče ne more prisiliti, naj več streljajo. Če pa niso dovolj učinkoviti, bi jaz kar predlagal komisarsko upravo v lovskih družinah, da se zadeva uredi na primeren način.
Poznam veliko kmetov; nekateri so jasno izrazili svoje nelagodje, mnogi pa molčijo. Saj me poznajo: naj se mi javijo, naj pišejo v časopise, naj opozarjajo politike! Zveza Coldiretti je nedavno imela v Dolenjah zahvalno nedeljo, na kateri je bil deželni odbornik za kmetijstvo Claudio Violino: to bi bila odlična priložnost, ki bi jo lahko izkoristili. O tem problemu pa ni nihče črhnil niti besedice.
Kot predsednik krajevne skupnosti si lahko naredil kaj več?
To je bila pomembnejša vloga, bil sem bolj blizu ljudem in sem jih povezoval z občinsko upravo. Bil sem funkcionar javne uprave in kot tak sem lahko nastopal. Na take in podobne težave sem lahko opozarjal z večjo težo.
Podgora ima srečo, da si vsaj občinski svetnik.
Ja, čeprav imam tako vsekakor manjšo vlogo…
Se v občinskem svetu sploh govori o problemu merjascev?
Niti ne, ker gre za širši problem, ki je pokrajinskega značaja.
Misliš, da bi izjemni odstrel določenega števila merjascev lahko bil odločilen?
To smo že poskusili. Mislim, da bi izjemni odstrel rešil problem za približno dve leti. To je torej le začasen ukrep. Najboljša rešitev je po mojem mnenju sprememba deželnega zakona. Druge poti ne vidim.
V nekaterih krajih, npr. v Avstriji, imajo posebne podvoze, namenjene prehodu divjih živali. S hrano jih kaj kmalu naučijo, da cesto prečkajo spodaj. Kaj takega bi v Italiji ne bilo mogoče! V Avstriji imajo drugačno kulturo…
Problem merjascev je občuten tudi na Tržaškem.
Seveda, še zlasti v zadnjih 4-5 letih. In vendar deželna vlada ne ukrepa. Zakaj pa je tako, mi ni povsem znano.
Mara Černic je povedala, da bi morala deželna uprava začeti izvajati deželni načrt za gospodarjenje z divjadjo, a da tega ne stori. To pa je politični problem, je dejala. Kaj to po tvojem pomeni?
Dežela bi morala sklicati omizje, kjer bi se obravnaval zakon. Očitno ni tako lahko. Deželni svetniki so pogosto načenjali vprašanje, in vendar…
DD
