Med velesilami in eksotiko vse manjši razkorak
Padel je zastor na svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji. Kakšen mesec je za nami! 32 reprezentanc, 64 tekem. Nogometo-holiki smo si večino ogledali. Obveljala je izjava slovitega angleškega napadalca Garyja Linekerja: »Nogomet je šport, v katerem se igra 11 proti 11 in na koncu zmagajo Nemci. O zmagoslavju Mannschafta in golu čudežnega dečka Maria Goetzeja v podaljšku finala proti Argentini je bilo povedano že vse. Vseeno pa bi pristavili nekaj ugotovitev.
Morda ni bilo to prvenstvo velikih virtuozov, toda bilo je izenačeno, borbeno, neodločeno. Lep mundial. Zmaga nobene ekipe, niti velesile proti športni eksotiki (na primer Argentina – Iran 1:0 z mojstrovino Messija v 91-i minuti), ni sama po sebi umevna. Outsiderjev dejansko ni, kdor se je uvrstil na SP, si je to zaslužil in je med najboljše po kakovosti in organizaciji tudi spadal. Povprečna razlika med izbranimi vrstami se je torej zmanjšala na minimum, presenečenja v bistvu niso presenečenja, če je dovoljena igra besed.
Naposled je prevladala Evropa, toda latinska Amerika se je predstavila kot letalonosilka in bi lahko čisto mirno obdržala doma naslov. Ne z Brazilijo, ki ni tista klavrna ekipca s polfinala in tekme za tretje mesto, je pa še vedno ugledna reprezentanca, vredna najboljše osmerice. Tu pa so Argentina (še sedem minut in streljala bi enajstmetrovke za osvojitev pokala), Kolumbija, Čile, Urugvaj, navsezadnje tudi Ekvador, pa odlični severni sosedi Mehika in Kostarika.
Zakaj je Nemčija prvak? Ker ima sjijajno ogrodje preverjenih Bayernovih mož (šest v prvi postavi v velikem finalu), dovolj veteranov, ki jim je državni dres pri srcu, pa tudi lepo skupinico vrhunskih mladih. Najbolj ekipa, najbolj solidna, spreten trener Loew, tradicija (SP 2006 – polfinale, EP 2008 – finale, SP 2010 – polfinale, EP 2012 – polfinale, SP 2014 – prvak).
Prikazan nogomet je bil dopadljiv, morda ne na nekem vrhunskem nivoju, toda uspevala je napadalna igra, zadetkov je bilo ogromno (tudi ker so povprečje dvignile nekatere z goli posebej bogate tekme), veliko tekem (ne polfinala, pač pa finale) je bilo izjemno gledljivih in zabavnih. Tega si ljudje želijo, iz tega vidika pa se je nogomet potrdil kot igra, ki jo obožujejo ljudske množice.
Poglavje Italija. Prandelli je najbrž krivično grešni kozel. Kvaliteta ekipe je pač za osmino ali četrtfinale. Generacija iz leta 2006 pripada preteklosti, nekaj dobrih mladih je, toda težko bodo azzurri v prihodnjem desetletju v mednarodnem merilu ravno prednjačili. V primerjavi srednjeročno ne vidimo Slovenije na dosti slabši ravni kot Italija. Podobna je denimo kakovost Hrvaške in Bosne in Hercegovine, ki v Braziliji nista imeli preveč sreče. Sta pa v tistem razredu desetin in desetin ekip, ki lahko tudi ostanejo brez svetovnega ali evropskega prvenstva, ravno tako pa se jim lahko posreči, da se celo prebijo tudi do četrtfinala.
In še o prizorišču. Marsikdo jemlje to brazilsko izkušnjo kot obsodbo protislovij države, ki je bržkone investirala v infrastrukturo preko svojih sedanjih skromnih zmožnosti, zdaj pa bodo preprosti ljudje še revnejši. V to bi se ne spuščali. Brazilija se je svetu predstavila kot sposoben organizator, fascinantna dežela, armada z 200 milijoni ljudi, ki so tujca povečini sprejeli gostoljubno. Verjamemo, da se je vložek v mundial vendarle izplačal, vezati pa ga moramo tudi na skorajšnje olimpijske igre leta 2016, ki bodo spet postavile stadion Maracanà in Rio de Janeiro v soj žarometov. Formula koriščenja struktur za dva bližnja planetarna dogodka, ki bi jo bilo mogoče v prihodnje vredno posnemati še kje drugje.
HC
