Med gozdnimi ljudmi
Knjigosnedki (5)
Dobra plat književnosti je ta, da te včasih vrže izven cone udobja, tja, kamor sama ne bi šla. Tokrat me je izven cone udobja ponesel švedski avtor Fredrik Backman. V slovenščino je zaenkrat prevedenih sedem njegovih romanov, mene pa je prepričal že s prvim, ki sem ga vzela v roke, Babica vas pozdravlja in se opravičuje. Tokrat bom predstavila trilogijo Mi smo medvedi!, Mi proti vam in Zmagovalci. Romane lahko sicer beremo tudi posamezno, a če jih beremo zaporedoma, se bomo še mi počutili malo bolj gozdni ljudje, Björnstadčani. Björnstad je bil torej definitivno izven moje cone udobja, a me je povlekel v svoje gozdove in svoje zgodbe.
Če sem iskrena, res ne razumem, kako me je tema tako potegnila, da nisem mogla odložiti teh knjig, čeprav štejejo kar nekaj strani, zadnji del jih ima čez 700! O hokeju nisem nikoli razmišljala, šport nasploh ni nekaj, s čimer bi živela in dihala. Ko sem v Neaplju stala pred Maradonovim oltarčkom, mi ni bilo jasno, zakaj je ljudem to tako zelo pomembno. A med branjem Backmanove trilogije mi je naenkrat postalo malo bolj jasno, malo bolj domače, čeprav je tu v ospredju hokej, ne pa nogomet. A huligani so tu in tam, ljudje, obsedeni s tem ali drugim športom pa prav tako.
Backman ima poseben slog pisanja: ali ga vzljubiš ali ti je neverjetno zoprn. Spominja na tiste slikarske umetnine, pred katerimi si nekateri mislijo, da bi to naslikali tudi oni, pa vendar niso! Naniza življenjske resnice, o katerih vsi včasih razmišljamo, a jih ne znamo takole ubesediti. Z uvodi v vsako poglavje te nežno popelje iz tvojega sveta v svet medvedov – pravih in takih z drsalkami. Björnstadčani namreč pravijo svojim hokejistom medvedi. Mesto je tudi v nenehnem sporu, ki se tu in tam sprevrže v nasilje, s sosednjim krajem Hedom.
Ob branju sem skupaj z gledalci tudi sama občutila vznemirjenje v ledeni dvorani ob ploščku, ki je letel v vse smeri. Romani pa vendarle ne govorijo le o hokeju, so ogledalo skupnosti dveh mestec, najstniških in manj najstniških težav. Med gozdovi se pojavijo pomembne teme, kot so nasilje, posilstvo, vprašanje žrtve in krvnika, težave v zakonu, alkoholizem in še bi lahko naštevala. Predstavljajo neidealizirano švedsko družbo, ki pa bi navsezadnje lahko bila kjerkoli na svetu. Družbo, kjer si sosedje pomagajo in nagajajo, zlahka obsojajo in s težavo odpuščajo. Ko bereš eseje, veš, da bereš, kar se je zgodilo. Ko bereš književnost, si ustvarjaš iluzijo, da svet ni tako krut, kot dejansko je, vendar Backman prikazuje takšen svet, ki je tudi krivičen, kjer ni nikjer zapisano, da boš nazadnje srečen, in kjer ni samoumevno, da je življenje pravično.
Pa vendar si med branjem predstavljaš gozdove, ki obkrožajo Björnstad in Hed, predstavljaš si jezero in podhod pod prometno cesto, vrstne hiše in Globel, kjer živijo ti, ki si ne morejo privoščiti kaj več. Vživiš se v Petra, Mayo, Ramono, Benjija, Amata in ostale prebivalce. Vabim vas, da jim daste priložnost, Björnstadčanom, mogoče boste nazadnje tudi vi prav narahlo in potiho vzklikali “Mi smo medvedi!” in zelena barva ne bo nikdar več imela istega pomena.
