Me, ženske

Piše: Anastazija Pertot

Svojo prvo misel ob letošnjem dnevu žena bi rada namenila vsem ženskam, ne samo tem, ki so jim življenje odvzeli njihovi partnerji, ampak tudi tistim, ki so bile žrtve moškega nasilja, in tistim, ki so še danes žrtve katerekoli vrste nasilja. Po tragični smrti Giulie Cecchettin, po vseh odzivih in protestih, ki so sledili v tednih po tem pretresljivem dogodku, je izgledalo, da se je v naši družbi nekaj spremenilo. Toda na žalost resnica ni takšna. Ni dneva, ko ne slišimo o femicidu, o kakršnemkoli nasilju nad ženskami. Žal je pač treba povedati: naša družba je popolnoma bolna. Ženske smo v letu 2024 še vedno žrtve moškega nasilja in diskriminacije. Kdaj bo tega konec? Na žalost ne vidim luči na koncu tunela. Vem samo, da se bo stanje bistveno spremenilo, ko se bodo moški, bolj kot me, ženske, prvi borili za naše pravice in za naše življenje, ko nas bo končno država ščitila pred nasiljem in diskriminacijo. Vem pa tudi, da so življenje, glas, misel in beseda vsake ženske na tem svetu izredno pomembni. Vsaka ženska, kjerkoli je, goji svojo misel, ki jo je treba poslušati. Vse smo drugačne, vsaka pokaže svojo edinstvenost, vsaka v sebi nosi najrazličnejše krasne odtenke, ti odtenki pa tvorijo nekaj posebnega, nekaj skupnega, kar je v sebi različno, a tudi enkratno. Zaradi tega sem se odločila, da bom ob letošnjem dnevu žena dala glas vsem ženskam, ki mi tako ali drugače stojijo ob strani in so v mojem življenju, vsaka na svoj način, pomembne. Sledijo torej misli “mojih žensk”, ki so vredne branja in premisleka. “Zame je ženska topel objem, ki ti daje  občutek, da nisi nikoli sama.” “Osmi marec mi pomeni res veliko. Pomeni, da smo ženske povsem svobodne. Na žalost pa ni tako. Morale se bomo boriti, da se bo to uresničilo. Osmi marec ni samo dan, ko nam moški ali kdorkoli drug podari mimozo, ampak je tudi dan, ko se moramo spomniti vseh tistih žensk, ki so se borile, da smo danes me precej svobodne in da imamo iste pravice kot moški, in jim biti hvaležne. Tega pa se ne zavedajo vsi, predvsem današnje generacije ne, zaradi tega sem mnenja, da je treba v šoli in doma govoriti o ženskah, o nasilju nad ženskami in o vsem, kar je s tem povezano. Ženske se bomo morale še boriti, da bomo čim bolj enakopravne moškim.” “Osmi marec praznujem z vsemi tistimi ženskami, ki so mi vedno stale ob strani. Saj ko se ena drugo podpiramo in si pomagamo, lahko dosežemo karkoli.” “Osmi marec, dan žena. Ta dan mi predstavlja moč žensk, druženje in predvsem pomembnost žensk. Ne smemo pozabiti, da je osmi marec vsak dan.” “Mislim, da osmi marec ne sme biti samo dan, ko se spomnimo številnih ženskih uspehov, temveč prav tako dan, ko se zavemo in spomnimo, kako pomembno je aktivno se boriti za neko prihodnost, ko bo lahko vsaka ženska uresničila svoje sanje, brez omejitev in diskriminacij.” “Dan žena ne sme biti le ,banalen‘ praznik žensk, temveč praznik ženskih pravic, torej trenutek, ko se zavemo, koliko smo v resnici daleč od tega, kar bi moralo biti. Voščiti ženski na dan žena mora pomeniti, da se spomnim pomanjkanja pravic, da spoštujem in podpiram dejanja, da bi se enakopravnost med spoloma uresničila.” “Osmi marec me spominja na vse, za kar so se ženske borile, in na to, da se moramo boriti še naprej.” “Dan žena predstavlja spomin na vse ženske, ki so se borile in se še borijo za svoje pravice, in na to, da jih korak za korakom dosegajo. Moja misel pa gre predvsem ženskam v Iranu, ki se vsak dan borijo za življenje in svobodo.” “Srce mi od vedno pravi, verjetno ker sem to zaznala v mladih letih v očeh vaških žena, ki sem jih srečevala do danes, da ženski svet navsezadnje zmore marsikaj. Moja nona Polda me je večkrat opominjala, da ,življenje ni praznik, je delaven dan, od zore do mraka rosan in potan!‘ Res je, a to gotovo ne drži le za ženske, tudi mnogi moški se s tem soočajo, a nekaterim to še vedno ne ,leži‘, ker so bili tako vzgojeni (absurd, od žensk). Zato ženske potrebujemo sočutje, človeško bližino in toplino ter prijazno besedo. Vsaka ženska je v resnici vir energije, življenja, ki včasih malce opeša. Ustvariti si moramo trenutke, priložnosti, naj bo to tudi osmi marec, da se srečamo, spoznamo, pokramljamo, delimo in spomnimo, da si ob potrebi tudi lahko priskočimo na pomoč. Kaj, ko bi na svetu bilo več žensk na vodilnih mestih? Morda ne bi bilo toliko vojnih grozot?”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme