Materni jezik po meri
Literature ne merimo ne z vatlom ne z litrom, veseli pa smo, vsaj nekateri, če kaj lepega in svežega preberemo, še zlasti če je to napisal kakšen mlajši avtor. Pustimo, kaj vse izide in česa ne tiskamo: kje je vzrok, da ponekod mladi (pre) malo pišejo? Ne bi rekel, da sta glavni vzrok strah, boječnost itd. Mladi so danes z redkimi izjemami zelo samostojni in tudi pogumni, da ne rečem velikokrat tudi (pre) drzni v dobrem pomenu besede. Prav tako bi si upal trditi, da vsaj nekateri ne pišejo slabo. Če primerjamo prevode mlajših prevajalcev iz slovenščine v italijanščino, ti niso samo dobri, ampak naravnost vzorni. Glede tega se strinjajo tudi tisti, ki se na prevode spoznajo. Tudi prevodi nekaterih pesmi imajo svojo literarno težo.
Ena od težav, s katero se srečujejo mlajši, je nepoznanje jezika. Če sledimo raziskavam zadnjih petih let na področju pisanja v maternem jeziku na naših višjih šolah, opažamo, da je tako v slovenskem kot tudi v italijanskem okolju jezik pri tej populaciji zelo siromašen. Prebral sem, da je rahlo viden napredek samo pri Nemcih na Tirolskem. Če kdo nima besednega zaklada, če ne pozna slovnice, ki je sicer zoprna, je pa nujno potrebna, potem od njega kljub fantazijski sposobnosti ne moremo pričakovati kake posebnosti na literarnem področju. Mladi so vse preveč “ujeti” v računalniško tehniko, ta pa kljub širokemu spektru ne daje tistega, kar je za dobro pisno izražanje nujno potrebno, pa naj bo to v prozi ali verzih.
Čeprav v naših knjižnicah in čitalnicah srečujemo zelo veliko mladih, kar je pohvale vredno, z žalostjo ugotavljamo, da je vse manj tistih, ki literarno delo tudi temeljito preberejo, se ob tematiki zaustavijo, si celo izpišejo to ali ono manj znano besedo ali celo pogledajo v slovar, kako bi se kaj ustrezneje povedalo, itd. Mladi obiskovalci po naših knjižnicah so v večini tisti, ki morajo kaj prebrati kot obvezno čtivo, to naredijo na hitro, potem pa delo odložijo, ker jim “ne služi” več in zanje tudi ni več zanimivo. Tako se velika večina premalo poglablja v lepoto knjižnega jezika.
Pomanjkljivost pri jezikovni vzgoji ne glede na jezik je vidna zadnje čase v površnem podajanju slovnice, sintakse, pomena besed itd. Zato se ne smemo čuditi, če dobimo v šoli takšen stavek: “V kameni dobi je človek imel orodje, narejeno iz kamna in mesa”! Ta stavek nam veliko pove, samo razumeti ga moramo pravilno. Vem, da so jezikovni programi po naših šolah preobsežni, da niso vsi učenci enako nadarjeni, itd. Kljub temu pa ostaja še vedno profesorjeva vest do dijakov, zlasti pri maternem jeziku, v vrednotenju znanja, ki ga dijak mora dobiti tudi za ceno večkrat (pre) velikega profesorjevega napora. Mogoče bi bilo dobro, ko bi mlade vzpodbujali, naj več pišejo, tudi objavljajo.
Ambrož Kodelja
