“Marijanišče na Opčinah je zame dom, šola in župnija”

POGOVOR – Duhovnik Franc Pohajač ob slovesu od župnije sv. Jerneja

Po petih desetletjih predanega duhovniškega poslanstva se je v nedeljo od župnije sv. Jerneja na Opčinah poslovil gospod Franc Pohajač, ki je s svojo prisotnostjo, duhovnostjo in odprtostjo močno zaznamoval versko življenje na Opčinah in v sosednjih krajih. Ob njegovem odhodu, sicer bo še naprej bival v Marijanišču in opravljal službo župnika v bližnjih Trebčah, smo se z njim pogovorili o poti, ki jo je prehodil, o ljudeh, ki so jo sooblikovali, in o veri.

Kako doživljate slovo od župnije po toliko letih?

Ta prehod in spremembo sem doživljal predvsem kot priložnost za zahvalo, saj se pravzaprav ne poslavljam – ostajam v Marijanišču na Opčinah in bom še vedno med verniki. V nedeljo, 27. julija, sem se zahvalil z dvema mašama, za slovensko in italijansko skupnost. Zatem smo se vsi skupaj zbrali na druženju za cerkvijo, kar je znova pokazalo veliko odprtost, ki je na Opčinah prisotna. Obe skupnosti sta zelo živi in obe potrebujeta, da svojo pot nadaljujeta z novo energijo in prenovljenim zagonom.

Kateri dogodek v župniji Vam je najbolj ostal v spominu?

Najbolj se mi je v spomin vtisnil trenutek, ko sem prišel sem. Po študiju v Rimu sem 1. avgusta 1969 prišel na Opčine. V Marijanišču je bila salezijanska skupnost, v kateri sta živela sobrata g. Ivan Doberšek in Jože Peterlin. Začetki so bili živahni in nekoliko kaotični, saj se je veliko dogajalo tako v novem okolju kot v skupnosti. Prevzel sem službo kaplana v župniji sv. Jerneja, kjer me je zelo prijateljsko sprejel takratni župnik g. Viljem Žerjal, ki me je ves čas spremljal na moji duhovniški poti. Od njega sem se naučil, kaj pomeni živeti v tem prostoru in biti slovenski duhovnik v zamejstvu – odprt do dogajanja v župniji, kjer sta navzoči tako slovenska kot italijanska skupnost. On me je utrdil v razumevanju slovenske stvarnosti in identitete na tem območju.

Biti duhovnik v zamejstvu je posebno poslanstvo, kajne?

Vsekakor. Vsako pastoralno leto je kot nov začetek.Znova se vživim v to, kaj ljudje in verniki na tem območju potrebujejo. To je obojestranski proces, saj s pogovorom lažje razumemo, kaj pričakujemo drug od drugega in kaj lahko skupaj ustvarimo.

Ste čutili kakšne posebne naloge ali pritiske kot duhovnik med Slovenci v Italiji?

Pritiskov ne bi omenjal, raje bi govoril o potrebah. Ko sem prišel na Opčine, sem se dobro ujel z mladimi, ki so se v Marijanišču družili ob glasbi in kulturnih dejavnostih. To me je pritegnilo in ustvarila se je močna vez. Razumel sem, da imata v tem prostoru poleg duhovništva ključno mesto tudi glasba in kultura. Marijanišče je bilo zame hkrati dom, šola in župnija – tri poti, na katerih sem mladim in vernikom ponujal svojo navzočnost.

Kako ste doživljali povezanost med kulturnimi društvi, ki delijo vrednote slovenstva in krščanstva?

Spomnim se številnih zaslužnih domačinov in kulturnih delavcev, ki so soustvarjali življenje na Opčinah in v Marijanišču. Posebej izpostavljam dragoceno vlogo društva Finžgarjev dom in mnogih župljanov, ki so prispevali k njegovemu delovanju. Tukaj je bilo kulturno življenje vedno močno, z izrazitim duhovnim nabojem. Družbene spremembe seveda vplivajo na dogajanje, a Finžgarjev dom ostaja zelo dejaven in tudi kot opomin, da slovenska kultura težko sveti brez temelja vere.

Kako se je Vaša vera skozi desetletja spreminjala in poglabljala?

Za duhovnika je vera pot, klic in življenjski izziv. Ne gre le za poklic, temveč za način življenja, ki se nenehno poglablja skozi preizkušnje. Te te oblikujejo in ti pomagajo bolje razumeti ter spremljati ljudi, ki jih srečuješ. Vera je dar, ki ga znova oživljaš prek znamenj in dogodkov, ki se ti zgodijo, ter živiš z upanjem, da je prihodnost svetla in da Bog vedno znova ponuja izkušnje, ki pomagajo premagovati težave.

Kaj pomeni biti duhovnik danes v primerjavi s časom, ko ste začeli?

Družba se je izjemno hitro spremenila, prav tako sredstva, ki jih imamo na voljo. Pametni telefoni in podobna orodja lahko vodijo v zapiranje vase in v napačen občutek, da drugih ne potrebujemo … bližina drugega postane ekran. Treba je znova povzdigniti vrednost živega stika: pogovora, igre, soočenja. To je danes izziv tudi za duhovnike.

Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o duhovniškem poklicu?

Trenutno spremljam mladega fanta, ki išče svojo pot in razmišlja o duhovništvu. Treba je gledati na Jezusa: “Jaz sem pot, resnica in življenje.” Danes je toliko “resnic”, da ljudje ne vedo več, čemu verjeti, in nehajo razmišljati. V roke je treba vzeti Sveto pismo, ki te nagovori in ti pomaga bolje poslušati bližnjega. Vsak ima svoje življenje kot sveti dar z večno razsežnostjo, za kar moramo biti hvaležni. Mladi želijo ustvarjati lastne izkušnje, a jih zanima tudi, kako so težke trenutke premagovali starejši. Pogosto jim posredujem svoje izkušnje, tako lepe kot boleče, in pokažem, da se z Božjo pomočjo vse da premagati.

Kaj želite svoji župniji ob odhodu?

Da bi skupnost na tem območju, kjer je slovenska prisotnost močna in živi v sožitju z italijansko, še naprej rasla ter se v cerkvi sv. Jerneja počutila kot doma – z Bogom in v veri.

Zdaj pa prihaja vaš sobrat, g. Franc Šenk …

Ta sprememba se je pripravljala že nekaj let – našega predstojnika sem že pred tremi leti prosil za zamenjavo, saj človek v nekem trenutku začuti, da je delo čas prepustiti drugemu. G. Šenk je tukaj pravzaprav že od 1. avgusta, kar nas je razveselilo. Avgust je Marijin in Jernejev mesec, zato nas je njegov prihod še posebej nagovoril. Slovesna umestitev, kot si jo je želel tudi škof, bo v nedeljo, 21. septembra. To doživljam kot Božji dar, saj se salezijanci, tako kot marsikje drugod, soočamo s pomanjkanjem duhovnikov. Hvaležen sem predstojnikom, da so mi omogočili ostati v Marijanišču in ohraniti povezanost z duhovniki in skupnostjo.

Zdaj pa Trebče …

Trebče so mi zelo pri srcu – vežejo me spomini na duhovnika Iva Miklavca in Alojzija Rozmana, ki sta tukaj delovala. Ko sem kot mlad duhovnik prišel na Tržaško, sem bil precej izgubljen, a mi je g. Rozman veliko pomagal in pokazal, kaj pomeni biti duhovnik v teh krajih. V Trebčah se z domačini dobro poznamo in se lepo razumemo. Moja želja je, da znova ustvarimo občutek enotnosti ter živimo povezano skozi vse leto, tako kot ob prazniku farnega zavetnika sv. Andreja, ki ga domačini še posebej častijo.