Majhne strategije za boljše sobivanje
Za nami je letošnji dopust. Prinesel nam je zelo zanimive izkušnje. Po dolgotrajnem odločanju in skrbnem preverjanju družinskega proračuna (z vsakim letom bolj!) smo se odločili za preživljanje dopusta v avtokampu skupaj s sestrino družino: tako smo poleg njihove prikolice (službene, sicer) postavili dva naša šotora. Kot kdo, ki je vse svoje dopuste preživel predvsem v zaprtih hišicah, se mi je bilo najtežje navaditi na to, da praktično vse življenje poteka vsem na očeh. V živo. To poudarjam, ker smo imeli med dopustovanjem velike debate o temi družabnih omrežjih, kjer tako ali drugače dajemo svoja življenja na ogled, čeprav pri tem vendarle opravljamo neke vrste samocenzuro in lahko napišemo tudi izmišljotino ali provokacijo. Že takoj na začetku sem si morala priznati, da sem še zelo prizanesljiva do svojih otrok, v smislu tega, kaj pri svoji starosti lahko postorijo sami. Sestra in svak, z veliko več izkušnjami kampiranja z otroki, sta tako prevzela pobudo, prvi dan postavila pravila obnašanja v šotorih in razdelila dolžnosti. Če so se mi katera izmed njih zdela pretirana, pa sem se ob reakciji otrok, ki so omenjeno sprejeli brez večjega odpora, hitro ugriznila v jezik. Seveda ni šlo tako zlahka, kot se bere. Kmalu smo se bili prisiljeni soočiti z diplomatskimi poskusi zmanjšanja obveznosti … Pa naj še kdo reče, da ne potrebuješ menedžerskih sposobnosti za vodenje družine … Ko se je izkazalo, da pogajanja ne bodo obrodila sadov, so se otroci posluževali odkritega upora, trmarjenja in podobnih znanih prijemov izsiljevanja ubogih staršev, ki bi radi uživali na dopustu, hkrati pa “mulce” tudi naučili, da je za lep dopust potrebno sodelovanje vseh. To ne gre zlahka in ne gre potihoma. To pomeni, da dogajanje spremljajo tudi tvoji sosedje. Predvsem se zato zanimajo tisti, ki nimajo svojih otrok. Tisti, ki so jih imeli, so imeli svojih težav popolnoma dovolj in se z našimi niso imeli časa ukvarjati. Drug drugemu smo delili predvsem sočustvujoče in ohrabrujoče poglede in nasmehe, ko je “zagustilo”. Zato pa so imeli prvi pogosto čas pokomentirati, kako vzgajamo. Predvsem sta se na plaži razgovorili dve italijanski gospe, ki sta predvidevali, da ju ne razumemo, in vneto komentirali in ugibali, kako so ti otroci razporejeni po starosti, saj sta sestra in svak zaradi “porazdelitve dolžnosti” na plažo sama odpeljala vseh sedem otrok. Še bolj smo se zabavali naslednji dan, ko sta olajšano (!) ugotovili, da sta to dve družini in ugotavljali, kateri otrok spada h kateremu paru. Malo teže je vztrajati in ignorirati, ko si deležen glasnega komentiranja, ker ob padcu nisi šel takoj pobrat otroka, ampak si samo vprašal, ali je vse v redu, in pustil, da pride sam do tebe “počuhat” koleno ali komolec (kar je bilo največkrat na udaru, seveda). No, priznati moram, da tudi jaz rada opazujem ljudi, njihovo obnašanje in njihove reakcije. Seveda sem najbolj opazovala obnašanje staršev do otrok (in obratno). In vedno bolj se čudim temu, koliko stvari odrasli naredijo namesto otrok, čeprav so čisto sposobni, da to naredijo sami. Resnično nisem mogla razumeti mame, ki je odložila knjigo, vstala, pobrala plavutke, jih odnesla svojemu približno dvanajstletnemu sinu v vodo, ker jo je poklical in se mu očitno ni dalo premagati razdalje treh metrov. Seveda lahko razpravljamo o tem, da je to pač gesta prijaznosti. Ampak prijaznost mora biti obojestranska – tudi do mame, ki verjetno ni imela cel dan čas brati knjige ali preprosto poležavati na soncu. Ampak če mama tega svojemu fantu niti ne omeni in molče naredi, kdo ga bo opozoril? Pretirano se mi je zdelo tudi pobiranje desetletnikovih kopalnih potrebščin, ki je ob družinskem odhodu s plaže poskrbel samo za svojo masko, vse drugo pa prepustil staršem. Potem pa sem skoraj zaploskala mami, ki se je po nekaj metrih obrnila, odložila njegove stvari na prejšnje mesto in mirno odkorakala stran. Ne vem, ali se je spomnil sam ali mu je kdo rekel, čez nekaj minut je prostodušno priskakljal nazaj in pobral svojo “prtljago”. “Pa kaj je to tako pomembno”?! bo kdo zdaj pokomentiral. Verjemite – je. Iz lastne izkušnje. Daleč najpomembnejša izkušnja, ki jo lahko damo otroku (in to čim prej), je izkušnja, da lahko nekaj naredi sam in je tudi za rezultat odgovoren sam. Pomagati pa le, ko je nujno potrebno ali varno. In začne se z majhnimi stvarmi, ki sicer trajajo dvakrat dlje, kot če bi jih mi opravili sami, a bo ta čas bogato poplačan – z veliko boljšo otrokovo samopodobo in bolj odgovornim ravnanjem.
Alenka Hvalica
