Ljudje hočejo spremembe, politiki ostajajo enaki
V začetku minulega tedna sem v naglici, preveč je bilo dela in skrbi, pokomentirala volilne izide v Italiji, na socialni mreži Facebook seveda. Samo beseda ali dve in sem stran zapustila. Pozneje sem videla, da so razgovor nadaljevali prijatelji in kar nasmejala sem se komentarjem Slovencev iz matice. Kaj pa se dogaja v Italiji, je spraševala prijateljica. Nič, so ji odgovarjali ostali, volitve so imeli, pa so ponovno dobili v parlament Bunga Bunga in nekega komika.
No, če stvar čisto poenostavimo, je to tudi res. Za italijanske volivce, ki so si želeli, zahtevali in pričakovali spremembe, pa dejanski obeti niso niti smešni niti dobri. In vse bolj gre glas o tem, da bomo v kratkem spet romali na volišča, no jaz bom sicer kot rezident v tujini volila doma, tako romanje pa nas bo tudi kar nekaj stalo.
Ravno nekaj dni po žalostnih volilnih izidih in še bolj žalostnem začetku pogajanj sem v italijanskem dnevniku IL Piccolo izsledila članek o dohodkih naših parlamentarcev. Od Berlusconijevega, pri katerem gre za vrtoglave in nam nepojmljive številke, do drugega mesta Maria Montija in solidnih zaslužkov vseh ostalih izvoljenih predstavnikov v parlament. Sicer že dolgo vem, da so italijanski politiki zdaleč najbolje plačani na svetu, ampak ob pogledu na objavljene številke sem razumela, zakaj je ljudem, predvsem tistim, ki se težko prebijajo iz dneva v dan, ki s pokojnino preživljajo svoje odrasle brezposelne hčere in sinove, ki za skromno stanovanje plačujejo bajne davke, prekipelo. Enostavno prekipelo. In so svoj glas oddali komiku, kot ga imenujejo v ostalih državah Evrope, ki se je postavil po robu ne samo gospodu Bunga Bunga, ampak tudi zastareli levici. In to s programom, ki v prvi vrsti predvideva odpravo javnega financiranja političnih strank in odpravo vseh privilegijev parlamentarcev, seveda tudi bajnih plač in doživljenjskih rent (vitalizi). Gre za vsote, s katerimi bi lahko Italija korenito prispevala h gospodarski prenovi in k boljši socialni oskrbi vseh državljanov. Vsote, ki jih naši politiki prejemajo letno, da naši, kajti med njimi so tudi poslanci izvoljeni v naši deželi in naši slovenski predstavniki, so pravzaprav višje od tistega, kar lahko povprečna, skrbna družina prihrani za dobo celega življenja. Za povprečno družino pa ne mislim delavcev, brezposelnih, zaposlenih v trgovskem sektorju in marsikoga, ki lahko o stalni službi samo sanja. Mislim na srednji razred, na tisti srednji razred, ki smo ga poznali nekoč, a sedaj umira pod udarci požrešne davkarije. Mislim na 'dobro stoječo' družino, v kateri delata oba, oče in mati, in si otroci lahko privoščijo kvalitetno izobrazbo. Ob vseh življenjskih stroških je taka družina lahko zadovoljna, če ima po štiridesetih letih garanja na svojem bančnem računu napisano vsoto, ki jo povprečni parlamentarec zasluži v enem samem letu. In to ne da bi zraven računali dnevnic, potnih stroškov in doživljenjske rente. Ni treba, da se torej čudimo, da je Beppe Grillo pobiral glasove čisto povsod, na levi, na desni in tudi med pripadniki naše manjšine. Ljudem je dovolj, preprosto dovolj. Prekipelo je, potem ko je dolga leta vrelo. Predvsem, ker je to naš denar, denar nas državljanov, volivcev in davkoplačevalcev. Povsem drugačen zaslužek od tistega, ki ga lahko ustvari pošten podjetnik.
Tudi sama priznam, da spoštujem in občudujem dobre podjetnike, kot je recimo v Sloveniji Ivo Boscarol. S svojim pogumom, iznajdljivostjo in inovacijami, dober, POŠTEN podjetnik zagotavlja blagostanje sebi in zaposlenim, obenem pa je njegova proizvodnja temelj rasti celotne države. In denar, ki ga zasluži, pa čeprav ga je veliko, je njegov, saj je sad vlaganj in trdega dela. Jaz mu ga ne zavidam, kot mu ga, mislim, ne zavida nihče, ki je pošten in verjame v načelnost.
Politiki pa ne ustvarjajo. Ne gre za produktivnost, ne gre za ustvarjalnost, prej za togost, za nefleksibilnost. Denar, ki je politikom izplačan, je denar nas ljudi, preprostih ljudi, ki v zameno pričakujejo pošteno upravljanje države in njenega premoženja. In pričakujejo učinkovit zdravstveni sistem, dobro gospodarstvo, pravosodje, ki deluje, državo, kjer se človek počuti varen … in SREČEN.
Dandanes, ko je določena elita v imenu krize, za katero ne vemo, ali je resnična ali izmišljena, vzela v roke našo usodo, našo svobodo in naša življenja, zveni vse to kot utopija. Daljna utopija. Ljudje se zavedajo, kako je prepad med njihovimi potrebami in potrebami tistih, ki so na vladi, vse večji. Izvoljeni so postali elita, ki je sama sebi namen. Hlepijo le po lastni uveljavitvi, pozabili so, da so pravzaprav tam, v parlamentu, ker so jih izvolili ljudje. Mi.
Tako dogajanje v Italiji kot v Sloveniji kaže, da se politiki, taki, kot je danes, v tej svoji zastareli, arogantni obliki, čas izteka. Narod, ki je, kot pravijo slovenski protestniki, “lačen in zato full drugačen”, si želi do besede. Rad bi odločal o denarju, o usodi, o sebi.
In medtem ko se rojeva ta vstaja, ki je še nedorečena in neoblikovana, je v Italiji vsak dan slabše. Nekateri analitiki pravijo, da lahko ves gospodarski sistem propade v šestih mesecih. In tedaj ne bo več denarja za zdravstvo, za pokojnine, za plače. Beppe Grillo, ki so ga ljudje volili, da bi zagotovil spremembe, predvsem pa, da bi jim omogočil dostojno življenje, je po idejah sicer inovator, dejansko pa politik starega kalupa. Medtem ko gre država samo še navzdol, se oholo otepa vsakega sodelovanja in kot ostali upa na nove predčasne volitve. Da bi pridobil čim več glasov na račun tistih, ki bodo šli v nepopularno koalicijo. Zase predvsem, za zmago in ugled. In je v tem povsem enak tistim zastarelim politikom, ki jih on in njegovi podporniki v besedah ne marajo.
Kaj se bo zgodilo v Italiji, kjer je nastanek solidne vladne koalicije čisto nemogoč, tega nihče ne ve. V svoji preprostosti vemo ljudje le nekaj. Dolg je vse večji, denarja za socialo ni več. Nekje pa je še vedno denar, pravzaprav veliko denarja, za višje plače parlamentarcev, za vojaška letala F35, za nepotrebne stroške občinskih in deželnih uslužbencev. In medtem ko so tako na levici kot na desnici dolga leta razpravljali o zmanjšanju števila parlamentarcev in s tem tudi stroškov, smo na zadnjih februarskih volitvah italijanski državljani spet izvolili v senat in v poslansko zbornico celo vojsko novih bogatašev: skupno 945 parlamentarcev. Preveč za državo, kjer državljanske plače in pokojnine ne zadoščajo več niti za preživetje, kaj šele za dostojno življenje. Kaj pravite?
Suzi Pertot
