“Ljubezen nikoli ne propade” (1 Kor 13,8)
Na nedeljo, posvečeno Sv. pismu, je koprski škof msgr. Jurij Bizjak daroval sv. mašo v cerkvi v Vipavi in med homilijo razvil misel “o treh izvirkih ali veletokih človeškega duhovnega sveta”. To so: vera, upanje in ljubezen. Objavljamo njegovo razmišljanje.
Imamo tri najprej naravne kreposti, ki jih vsak človek prinese s sabo na svet: to so vera, upanje, ljubezen. To so trije izvirki in trije veletoki človeškega duhovnega sveta. S temi tremi izrazi označujemo ves naš notranji svet, vse naše notranje bogastvo, vse naše verovanje, vse duhovne zaklade naše duše in našega srca. Tudi Božja beseda, s katero se hranimo, stalno nadgrajuje vse, kar je v nas dobrega in plemenitega, in seveda nadgrajuje in žlahtni najprej omenjene tri naravne kreposti: vero, upanje, ljubezen. Tako iz naravnih kreposti nastajajo tako imenovane božanske kreposti.
Ljubezen nikoli ne mine, nikoli ne propade! Trditev se na prvi posluh zdi bolj malo verodostojna in malo verjetna, v naših časih še posebej, kajti: koliko ljubečih in ljubezenskih zgodb se nam dandanes in pred našimi očmi podira v razvaline in razbija v črepinje ter sesuva v prah! Koliko mladostnih sanj in veselih predstav, koliko življenjskih radosti in poročnih koračnic v današnji družbi potihuje in zamira, kakor piše prerok Jeremija: “Tedaj storim, da v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah umolkne glas radosti in glas veselja, glas ženina in glas neveste, (glas mlina in luč svetilke); kajti dežela postane puščava”! (Jer 7,34; 16,9; 25,10; Bar 2,23; prim. Jer 33,10-11). Mar torej ljubezen res nikoli ne mine in ne propade, ne podleže in ne klone?
1. Ne, ne propade! Kajti: vera v večnosti ne bo več obstajala, ker bomo vedeli vse, kar je treba; upanje v večnosti ne bo več obstajalo, ker bomo dosegli vse, kar je treba; ljubezen pa bo večno obstajala, ker je Bog ljubezen (1 Jn 4,8) in ker v Njem že zdaj živimo in se gibljemo in smo (Apd 17,28). Kajti: “Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem” (1 Jn 4,16).
2. Ne, ne propade! Kajti: Ljubezen je kakor grm, ki gori in ne zgori (2 Mz 3,2-3). Mojzesov goreči grm je podoba Marijinega slavnega devištva (Odpev: 1 Več, 1 jan), pa tudi podoba brezkončne zaljubljenosti zaročenke, ki v Visoki pesmi poje: “Kajti močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost. Njeni žari so žari ognja, njeni plameni, Gospodovi plameni. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in je ne preplaviti reke. Če bi kdo za ljubezen ponujal vse imetje svoje hiše, bi ga zaničevali” (Vp 8,6-7). Naš pregovor: Prva ljubezen, če ne gori, pa tli – je večna!
Vse gre skozi ogenj in vse, kar ni ljubezen, zgori, samo ljubezen ostane, kakor piše apostol: “Kajti drugega temelja nihče ne more položiti razen tega, ki je položen, in ta je Jezus Kristus. Če pa kdo na ta temelj zida zlato, srebro, drage kamne – les, seno, slamo: delo vsakega bo postalo vidno. Tisti dan (Gospodov) ga bo namreč razkril, ker se bo razodel z ognjem, in kakšno je delo tega ali onega, bo preizkusil ogenj. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj” (1 Kor 3,13-15). ‘Tisti dan’ je dan Gospodov, dan vesoljne sodbe, Sodni dan!
Ljubezen je zaklad, ki ga nikoli ni mogoče uničiti. Zgorijo vedno samo primesi in žlindra, žlahtna kovina nikoli ne zgori. In enako je z ljubeznijo: zgorijo primesi in žlindra, plemenita in žlahtna ljubezen ostane, ker je ni mogoče uničiti. Lahko jo poteptaš in pohodiš, lahko pljuješ in praskaš po njej – ne bo uspelo: biser ostane biser in diamant ostane diamant – in ljubezen ostane ljubezen! Poznal sem očeta, ki je vedno rekel: ‘Še nikoli hudič ni vsega vzel, ampak samo, kar je njegovega'! “Kajti po hudičevi zavisti je prišla smrt na svet in izkusijo jo tisti, ki so njegovi” (Mdr 2,24). Takšna je Božja ljubezen, takšna je zlasti nadnaravna in božanska krepost ljubezni! (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Jurij Bizjak,
koprski škof
Preberi tudi
