Lastovke so prinesle pomlad
Jezikovnica (203)
Ko sem pretekle dni na poti v službo premišljevala, o čem naj pišem v tokratni Jezikovnici, sem visoko v zraku zaslišala ščebetanje lastovic, ki so mi naslednji trenutek v nizkem letu že prekrižale pot. Seveda, lastovke so se vrnile, pomlad je dokončno tu! Nizko letajo, dež bo, sem se spomnila ljudske modrosti, ki sem se je naučila od mame. Če sem v prejšnji Jezikovnici pisala o strogo pravopisni temi, namreč o vejici, pa se lahko tokrat razpišem o manj strogi temi, sem se odločila, torej o besedah, kot so lastovka, lastovica, lastovičji, lastovičar …
Vsako leto, ko se lastovke vrnejo, me prevzame otožnost ob misli, kolikšno pot so morale premagati, da so se vrnile iz Afrike, v domovini pa so deležne mačehovskega odnosa, ki se kaže v uničevanju njihovih gnezd, čeprav so lastovke ogrožena in zaščitena vrsta in je takšno početje kaznivo. Najbolj znani lastovki pri nas sta kmečka in mestna lastovka, lastovki podoben pa je tudi črni hudournik (Apus apus), ki ga prepoznamo po kričavem letu v jati – značilni večerni zvočni kulisi mediteranskih mest (pa ne samo mediteranskih: največ hudournikov v jati sem nekoč videla in slišala v Torunu na Poljskem, mestu, ki leži ob mogočni reki Visli). Kmečka lastovka (Hirundo rustica) je večja od mestne, po prsih je izrazito rdeče barve, po hrbtu pa modra, najraje gnezdi na kakšni polički ali svetilki v hlevih oz. zaprtem prostoru, ki ima vsaj eno odprtino (npr. vrata ali okno), njeno gnezdo je odprto, da lahko vidimo številne mladiče, katerih glavice se nanizajo ob robu, ko kukajo čez. Mestna lastovka (Delichon urbica) se od kmečke loči po tem, da je po prsih bela, je tudi manjša od kmečke lastovke, gnezdi pa pod napuščem, tako da zaprto gnezdo z ozko odprtino pripne na fasado. Ne drži, da kmečke lastovke gnezdijo samo na podeželju, mestne pa v mestih. V Kopru poznam vsaj dva ulična podhoda, kjer vsako pomlad gnezdi par kmečkih lastovk, na Štajerskem, kjer sem doma, pa mestne lastovke gnezdijo na fasadi vaške cerkve. Poleg pomanjkanja hrane so lastovke ogrožene, ker ne najdejo več blata, ki je material za njihovo gradnjo. Ja, luže so pomembne iz najmanj dveh razlogov: da po njih skačejo otroci in da si lastovke nabirajo gnezdilni material. Ampak sodobni človek vse svoje površine, ne le ceste, zabetonira, asfaltira, tlakuje – ali vsaj posuje s peskom.
Vsako leto se lastovke vrnejo tudi v našo kraško vasico. Kako dolgo še? Živine v hlevih ni več, pravzaprav tudi hlevov ni več, drugi prostori pa vsako leto doživijo kakšno prezidavo ali zazidavo, da so lastovke, ki so znane po tem, da se kot štorklje vračajo v isto gnezdo, prisiljene poiskati drugo gnezdišče. Vsako leto švigajo tudi pod napušči hiše, v kateri živim, celó v garažo zaidejo, če so vrata odprta, a se za gnezdenje ne odločijo, škoda, bile bi zelo zaželene.
Samostalnik lastovka oz. lastovica, kot so naši predniki ljubkovalno poimenovali to prikupno cvrkutajočo ptico, v takšni ali drugačni obliki pozna večina slovanskih jezikov, o čemer se lahko prepričamo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja, celó praslovanščina je že poznala poimenovanje zanjo. Lastovka in lastovica pa sta izvor poimenovanj še druge predmetnosti: morska lastovica je vrsta ribe (Exocoetus volitans), lastovičar je prelep dnevni metulj (Papilio machaon), ki je tudi ogrožen zaradi zaraščanja travnikov oz. prezgodnje košnje, ime pa je dobil po obliki svojih kril; lastovka pa je tudi plesna figura oz. položaj pri umetnostnem drsanju. Prepoznavna značilnost lastovk je njihov škarjasti rep, po katerem je poimenovan tudi tehnični termin lastovičji rep ali trikotni utor, ki ga na jezikovnem portalu Fran poznajo tako Slovar slovenskega knjižnega jezika kot nekateri terminološki slovarji, npr. Geološki terminološki slovar in Kamnarski terminološki slovar.
Dobro znan je frazem, da “ena lastovka še ne prinese pomladi”. Zagotovo pa njihovo množično zbiranje v zgodnjih septembrskih dneh napoveduje skorajšnji prihod jeseni. A kje je še to, zdaj se skupaj z lastovkami veselimo pomladi in velike noči!
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
