“Lahko ste ponosni, da obstajate s svojim jezikom in tradicijo”

Pogovor – Prof. Michael Biggins, ki mlade Američane navdušuje za Slovenijo in slovenščino

Michael Biggins je germanist in slavist. Na Univerzi Washington v Seattlu je bibliotekar, kot izredni profesor pa predava slovenistiko in slovenščino. Je tudi odličen prevajalec slovenskih avtorjev v angleščino. Prevedel je roman Alamut Vladimirja Bartola pa dela Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Lojzeta Kovačiča, Borisa Pahorja in drugih. Velja za enega največjih poznavalcev slovenske književnosti v ZDA in za njenega promotorja, saj so pod njegovim mentorstvom nastale številne znanstvene raziskave o slovenski književnosti.

S slovenskim jezikom se je prvič srečal leta 1979. Šlo je za ljubezen na prvi posluh in to ljubezen prenaša tudi naprej na študente. Ob koncu letošnjega poletja je že tretje leto zapored v Slovenijo pripeljal skupino 15 študentov na tritedenski študijski obisk, med katerim se učijo slovenščino in spoznavajo posebnosti slovenske zgodovine, kulture, umetnosti in družbe. Na Sveti Gori, kjer so imeli bazo med tridnevnim odkrivanjem Primorske, se je ponudila priložnost za kratek pogovor. Med njim se je izkazal z odličnim govorom in bogatim besednim zakladom, kot da bi bila slovenščina njegov materni jezik, pa ni.

Slovensko govorite zelo dobro. Kako in kje ste se je naučili?

Izobraževal sem se kot germanist in slavist, in ko se mi je leta 1979 med študijem ponudila priložnost, da se lotim tudi slovenščine, sem jo zagrabil. Takrat je prišel po zaslugi Fulbrightove štipendije prvi gostujoči profesor slovenščine in slovenistike, ki je eno leto predaval jezik, kulturo. Sledili so tudi drugi. Vsako leto eden. Potem sem se udeležil poletnega seminarja slovenskega jezika v Ljubljani. Bivanje v tej deželi, spoznavanje ljudi, kulture me je zagrabilo in od takrat sem s tem nadaljeval, čeprav to ni moja osrednja poklicna naloga.

Kaj pa je vaš osnovni poklic?

Kot bibliotekar delam v univerzitetni knjižnici Univerze Washington v Seattlu. Odgovoren sem za slavistične zbirke, ki so zelo obsežne, saj ima naša univerza dolgo tradicijo študijev tega prostora, srednje in vzhodne Evrope.

Če prav razumem, nimate slovenskih korenin?

Ne, ampak univerzitetni programi slavistike po Ameriki so kar dobri in se da marsikaj naučiti.

Kako je sploh prišlo do tega, da je mogoče na Univerzi Washington študirati slovenistiko in slovenščino? Ali je to predvsem vaša zasluga?

Nisem edini odgovoren za to. Že pred mano je na Univerzi Washington geografijo predaval Slovenec, slovenski izseljenec Jože Velikonja. Bil je tudi zelo ugleden član Društva za slovenske študije, ki ima sedež v ZDA, člane pa po vsem svetu in tudi svojo revijo. On je bil eden od ustanoviteljev tega društva, katerega predsednik sem bil zadnjih devet let. Zaradi njega se je začela dopolnjevati obsežna zbirka slovenskih knjig v naši knjižnici. Od 60. let 20. stoletja naprej. Ko sem prišel na univerzo, je bilo to že nekako utečeno.

Ni pa najbrž na vseh univerzah v ZDA mogoče študirati slovenščine, ali pač?

Ne, na redkih univerzah, trenutno na zvezni univerzi v Clevelandu zaradi slovenske izseljenske skupnosti. Sam predavam slovenistiko na Univerzi Washington od leta 2009.

In koliko študentov se je v tem času zvrstilo?

Težko rečem, a vsako leto je bil kakšen, ki je potem tudi napisal magistrsko nalogo ali kaj podobnega. Ne v slovenščini, ampak na slovenske tematike.

Ali je mogoče študirati tudi slovenščino kot samostojen jezik?

Je. Študent se lahko vpiše v najmanj dva letnika slovenščine, v nekaterih primerih še dlje. Če so študentje res motivirani, lahko zelo hitro napredujejo, saj lahko vsakemu posvečam veliko pozornosti. Vsak ima veliko priložnosti govoriti med učno uro, kar je tudi potrebno.

Zakaj se vam zdi slovenski jezik tako poseben oziroma pomemben?

Vsak jezik je zanimiv. In poseben in pomemben. V naših časih izgubljamo na desetine jezikov, ki izumirajo. Slovenščina ni najmanjši jezik na svetu, ni pa tudi največji. Splača se skrbeti zanjo. Slovenci to počnete. Imate ustanove, programe za to in to vam je samo v prid. Ameriške študente pripeljem sem, ker si želim, hočem, da bi prišli v prostor s samostojnim, suverenim, popolnoma samosvojim jezikom, ki nima sebi podobnega nikjer drugje na svetu. Da spoznajo in izkusijo, da so na svetu kulture, kjer se vse dogaja v jeziku, ki nima nič skupnega z angleščino. Ker danes ves svet govori angleško. Kot Američan greš lahko kamorkoli, poveš vse po angleško in te bodo razumeli, ampak to je nevaren položaj. Kultura lahko postane arogantna. Dobro je, da imajo mladi ljudje to izkušnjo, da je svet tako raznolik.

Kako pogosto pa pridete v Slovenijo?

S skupino enkrat na leto, včasih pa pridem tudi sam, tako da sem kakšno leto tudi dvakrat tukaj.

Ali lahko podrobneje predstavite tritedenski študijski program, ki poteka v Sloveniji?

S poletnim programom smo začeli pred tremi leti. Do zdaj smo prišli v Slovenijo s približno 45 študenti. Upam, da je to morda začetek nečesa večjega in daljšega. Program obravnava Slovenijo kot enkratno kulturo, enkraten zgodovinski prostor. Predmet se, prevedeno iz angleščine, imenuje Slovenija – jezik, kultura in družba na razpotju. Sem pridejo študentje kot tabulae rasae. Nihče oz. zelo malokdo ve karkoli o Sloveniji, tako da gremo od samega začetka, in ko obravnavamo različne tematike med programom, lahko na primer zgodovinske dogodke primerjamo s tem, kar že vedo o ameriški ali evropski zgodovini.

Zakaj tisti dodatek “na razpotju” v imenu programa?

Zaradi lege Slovenije na razpotju s štirimi večjimi ali celo velikimi drugimi kulturami, ki so v imele v različnih časih ogromen vpliv na razvoj jezika, kulture, zgodovine, usode tega prostora.

Kako velika je letošnja skupina in kdo so študentje, ki jih toliko zanimata Slovenija in slovenščina, da so prišli?

Letos smo prišli s 15 študenti, čeprav se jih je na začetku prijavilo 40. Prihajajo z različnih fakultet univerze, niso slovenisti. Eden je morda prihodnji slavist. Vsi drugi so s fakultet, kot je zgodovina, antropologija, politologija, umetnostna zgodovina, letalsko strojništvo in poljedelstvo, tako da ni enotnega predmeta, okrog katerega bi se vsi združili. To je verjetno nekaj posebnega za evropske, za slovenske razmere, kjer so študiji bolj poenoteni okrog ene same stroke. V Ameriki ima študent na začetku več svobode izbire različnih predmetov. Šele potem, v tretjem, četrtem letniku se bolj specializirajo. Tu so v glavnem študenti prvega in drugega letnika. Nekaj jih je tudi iz tretjega, ki študirajo zgodovino. Le ena študentka med njimi je nekako povezana s Slovenijo, saj ima mamo, ki je slovenskega porekla.

Kaj je osnovni cilj programa?

Program, ki ga ponujamo, opisujemo kot meddisciplinarno raziskovanje enkratne kulture s svojo zgodovino, literaturo, kulturo, glasbo. Študentje imajo priložnost odkriti nekaj popolnoma novega, se naučiti nekaj jezika, zgodovine, tudi umetnostne zgodovine. Pri tem upamo, da dobijo vpogled v možnost nadaljnjih raziskovanj. Res enkratno in čudovito bi bilo, če bi se čedalje več ameriških in drugih študentov zanimalo za prostor, ki ponuja še veliko neodkritih možnosti za učenje in raziskovanje. Upanje je, da od vsake skupine vsaj enega ali dva študenta navdušimo za nadaljnji študij v tej smeri.

Kako pa sami poleg obiskov v Sloveniji, branja in poučevanja še ohranjate stik s slovenskim jezikom?

V Seattlu imamo slovensko skupnost. Gre za nekaj sto ljudi, Slovencev, slovenskih izseljencev, potomcev izseljencev, pa tudi takih, ki pridejo za nekaj let delat in se potem vrnejo v Slovenijo. Nimamo svojih prostorov, a se dobivamo na domovih različnih članov, kjer kar pogosto organiziramo razne dogodke. Čeprav nisem Slovenec, sem od začetka del te skupnosti. Sem častni Slovenec.

Ali Melania Trump pa morda Luka Dončić … kaj prispevajo k prepoznavnosti Slovenije v ZDA ali je ta na splošno še vedno na nizki ravni?

Prav gotovo prispevajo, pa tudi Tadej Pogačar. Tega ni mogoče spregledati. Ne vem, kdaj bo Slovenija stala čisto na vrhu svetovne pozornosti. Najbrž se bo treba sprijazniti z dejstvom, da ne bo. In hvala Bogu, v nekih ozirih, ker ni potrebe po tem. Ampak lahko ste ponosni in zadovoljni, da ste na svoji zemlji dosegli res nekaj pomembnega, nekaj občudovanja vrednega – da na tako majhnem prostoru obstajate s svojim jezikom, s svojimi navadami, tradicijo. To je kot čudež. Res lepo. In to hočem, da študentje spoznajo in razumejo, da dobijo mogoče navdušenje za to, da bi v življenju bolj resno spoznali kakšno podobno manjšo kulturo, jezikovno skupnost, na katerikoli način, ker zdaj, ko so tu, vedo, da obstajajo.

Kako pa poteka program ob obisku v Sloveniji?

Tritedenski program je kar zgoščen. Študentje imajo vsak dan tri učne ure, v popoldanskem času pa obiske in izlete. V prihodnje bi rad dosegel, da bi se tu srečali tudi s svojimi vrstniki. Da bi se spoznali in družili in bi na ta način morda nastalo kakšno prijateljstvo ter bi bila izkušnja ob obisku Slovenije zanje še bolj pomenljiva.

Ali v teh treh tednih geografsko obdelate vso Slovenijo?

Ne. Zgoščen in najgloblji vpogled v tukajšnje življenje dobijo študenti v Kamniku, kjer smo vsako leto nastanjeni. Ker je blizu Ljubljane, po drugi plati pa ni Ljubljana. Ker živijo tako rekoč v naravi, imajo takojšen dostop do nje in lahko v njej uživajo ter na ta način spoznajo pravo Slovenijo. Občasno gredo tudi v Ljubljano in tudi skupinsko se odpravljamo tja, kjer jih predstavljamo tudi raziskovalcem univerze, akademikom. Ta povezanost z Ljubljano je za študente bistvena, saj mora vsak od njih v času bivanja tukaj opraviti tudi raziskovalni projekt. To je poenostavljena varianta neke resne raziskovalne naloge. Ampak s področja, ki jih še posebej zanima. To je lahko njihova specializacija na univerzi. Študentka letalskega strojništva bo na primer obiskala podjetje Pipistrel in se pogovarjala s strojniki, z osebjem, tudi z vodstvom, kar je za mlado študentko nekaj enkratnega. Morda se bo pozanimala tudi za študentsko izmenjavo, ki jo ima naša univerza z Univerzo v Ljubljani, in se bo vrnila ter študirala na ljubljanski fakulteti za strojništvo. To bi bilo lepo. Imamo kar dobre povezave med vašimi in našimi raziskovalci in predavatelji na različnih področjih in tudi prek tega programa in izmenjav si želimo čim bolj povezati obe univerzi.

Že drugo leto zapored sta za kratek čas prišli tudi na Sveto Goro. Kako to?

Sveto Goro smo izbrali kot izhodišče za spoznavanje Primorske. Tu preživimo le tri dni oz. dve noči. Včeraj smo obiskali Kobarid, Novo Gorico in Goriška brda. Danes smo bili v Trstu. Jutri gremo spet v Trst, potem pa naprej v Piran. Mislim, da je Sveta Gora pri študentih velik uspeh, da so tu zadovoljni. In da bi programu brez vključitve Primorske nekaj manjkalo. Sicer pa se v Sloveniji počutimo zelo dobrodošle. Še posebej tu na Sveti Gori so zelo gostoljubni, pa tudi v Kamniku. Ponujajo nam vsakršne možnosti, priložnosti, da spoznamo še kaj več. Ta gostoljubnost je zelo pomembna, ta odprtost Slovencev do tujcev. Naj ostane kar naprej tako, kot je. Želim si tudi, da bi Slovenija ostala taka, kakršna je, in se seveda ob tem razvijala naprej, kot je potrebno.